Entitetni politični pluralizem kot ultraunitarizem

Piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Koliko globoko sled v političnem življenju pustijo sklepi, ki jih zelo pogosto v dramatični atmosferi sprejema Narodna skupščina manjšega bosanskohercegovskega entiteta, najbolje potrjuje dejstvo, da nočes sprejeti sklepi predstavljajo, bolj ali manj, ponovitev že prej sprejetih.

Jasno je, da sprejeti sklepi predstavljajo samo novo "kozmetično linijo v ponudbi" politike, ki je vnaprej obsojena na neuspeh. Gledano sejo in poslušajoč frankenštajnske konstrukcije glavnih naratorjev te neuspešne politične zgodbe, se postavlja potreba, vendarle, da opozorimo na naslednje:

- država Bosna in Hercegovina ni tvorevina entitetov. Entiteti so rezultat modifikacije notranje strukture države BiH, ki jima eksistenčno predhodi. Modificirati je mogoče samo vsebino, ki eksistenčno, esencialno in temporalno predhodi modifikaciji. Modifikacija notranje strukture ne predstavlja creatio ex nihilo, temveč gre za transformacijo že obstoječega državnega subjektiviteta. Entiteti svoje obstojanje izpeljejo iz obstoja države BiH, so realnosti, katerih obstoj je izpeljan in odvisen od subjektiviteta in obstoja države BiH;

- v suvereni državi BiH ne obstaja niti more obstajati suverena oblast entitetov. V vsaki državi more obstajati samo ena in edinstvena suverena oblast. Oblast, ki se izvaja na ravni entitetov, prav tako predstavlja državno oblast. V nobeni suvereni državi ne more obstajati oblast, ki bi bila od državne oblasti neodvisna oblast. Vsa oblast v državi pripada državi, samo izvrševanje te oblasti se v določenih področjih zaupa in postavi v nalogo državnim organom, v nekaterih področjih pa institucijam entitetov, medtem ko se nekateri posli lahko zaupajo v skupno izvrševanje državnim organom in institucijam entitetov;

- v suvereni državi ne more biti delitve suverene oblasti, mogoče je samo izvajati prerazporeditev pooblastil za izvrševanje oblasti v določenih področjih ali vprašanjih. Suverena oblast je nedeljiva, medtem ko so pooblastila za izvrševanje te oblasti podvržena prerazporeditvi. Država BiH skozi prerazporeditev pooblastil entitetom "izda polnomoč" za to, da bi, samo z namenom učinkovitejšega uresničevanja z Ustavo razglašenih vrednosti in ciljev, izvrševali določene posle;

- ne obstaja srbski član Predsedstva BiH, temveč član Predsedništva BiH iz vrst srbskega naroda;

- na enotnem državnem ozemlju ne moreta hkrati obstajati dve suvereni oblasti. Entiteti so skozi Ustav BiH izrazili opredelitev za suverenost države BiH. Takšna opredelitev zavezuje vse politične akterje v BiH pri njihovem političnem delovanju. Po Ustavu BiH, so entiteti dolžni v celoti spoštovati državni Ustav in odločitve institucij BiH, glede na to, da je Ustav BiH nadrejen vsem nekonzistentnim določbam zakonov BiH, ustavom in zakonom entitetov;

- suverena oblast ni podrejena drugi oblasti. Oblast, ki se izvaja na ravni entitetov, je podrejena državni oblasti in zato entiteti niso suvereni in ne morejo imeti lastne suverenosti. Zaupanje izvrševanja t.i. izključnih pristojnosti institucijam entitetov ne pomeni, da se je država BiH odpovedala lastni suverenosti v korist entitetov, saj bi to pomenilo, da ena oblast, ki je suverena na celotnem državnem ozemlju, ustvarja novo suvereno oblast, kar bi predstavljalo contradictio in adjecto;

- ne moremo govoriti o priznavanju, sprejemanju in spoštovanju suverenosti države Bosne in Hercegovine, in hkrati trditi, da je entiteta Republika srbska država in da poseduje lastno suverenost;

- državne institucije niso skupne institucije, ki so rezultat odločitev entitetnih institucij, temveč gre za državne institucije, ki imajo lasten subjektivitet, ki se konstituirajo z volilno voljo, v katere sestavo pa vstopajo predstavniki konstitutivnih narodov v BiH;

- entiteti niso subjekti zakonodajnega procesa na državni ravni. Državne zakone avtonomno sprejema Parlamentarna skupščina BiH kot državni organ. Entiteti ne odločajo o sprejemanju državnih zakonov, niti soglasje entitet za začetek veljavnosti, veljavnost in uporabo državnih zakonov, sploh ni potrebno. Zauzemanje stališča v zakonodajnem organu kateregakoli od entitet o osnutkih ali predlogih zakonov, ki jih sprejema zakonodajni organ države BiH, je izključno v funkciji dnevne politike;

- ne moremo biti proti uporabi mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in svoboščinah in proti izvrševanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, in hkrati zahtevati, da se pravice predsednika entitete Republike srbske varujejo s sklicevanjem na mednarodne konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah in s sklicevanjem na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice;

- ne moremo obsojati in kritizirati dela, niti ne moremo zanikati ustavnosti Ustavnega sodišča BiH, Sodišča in Tožilstva BiH, in hkrati trditi, da se spoštuje Daytonski mirovni sporazum. Daytonski mirovni sporazum eksplicitno predvideva ustanovitev novih ustavnih institucij, da bi država BiH lahko ohranila svoj notranji in mednarodni subjektivitet, zagotovila suverenost, teritorialno celovitost in svojo politično neodvisnost;

- ne moremo obtoževati za unitarizem enega ali dva konstitutivna naroda v BiH, in hkrati, skozi odločitve Narodne skupščine Republike srbske, vsiljevati voljo institucij enega entiteta ali voljo enega naroda, konkretno srbskega, drugim narodom. Skupščina entitete Republika srbska s sprejetimi sklepi želi lastno voljo vsiliti kot državno voljo, zagovarja in izvaja politiko, ki ima cilj, da volja Parlamentarne skupščine BiH postane avtentičen izraz volje institucij enega entiteta in enega konstitutivnega naroda. Takšno delovanje predstavlja ultraunitarizem, za katerega se hkrati obtožuje druge narode;

- ni mogoče blokirati delo ali zanikati obstoj institucij države BiH, in hkrati zahtevati uresničevanje pravic pred temi institucijami;

- ni mogoče zanikati legitimnosti visokega predstavnika, zaradi neobstoja formalne odločitve Varnostnega sveta ZN, ko takšna odločitev nedvomno izhaja iz postopanja in dejanj organa, za katerega se trdi, da je edini pristojen za imenovanje visokega predstavnika. Odločitev o legalnosti in legitimnosti visokega predstavnika lahko sprejme izključno Varnostni svet ZN, nikakor pa ne Narodna skupščina Republike srbske. Dejstvo, da visoki predstavnik prisostvuje sejam Varnostnega sveta ZN, da temu organu podaja poročilo o svojem delu in da ta organ dopušča njegovo prisotnost na svojih sejah, in to v vlogi visokega predstavnika za BiH, potrjuje, da status Christiana Schmidta ni pravno sporen Varnostnemu svetu ZN, za katerega se trdi, da predstavlja edini pristojen organ za sprejetje formalnega akta o njegovem imenovanju.

In še veliko drugega ni sporno, kar nenehno izpodbijajo nekatere, a ne vse, politike v Narodni skupščini Republike srbske. Vendar pa ni sporno, da je sprejete sklepe treba gledati kot poskus politične izsiljevanja in pritiska, ali natančneje povedano, kot izraz političnega trgovanja v poslu, ki bo nujno končal s političnim bankrotom in stečajem.