Efendić in Lukić zahtevata spremembo KZFBiH: Zaporne kazni pri kaznivih dejanjih zoper spolno svobodo in moral ni mogoče odkupiti

(Patria) - Federalni poslanec Adnan Efendić in delegat v Domu narodov Parlamenta FBiH Saša Lukić sta v parlamentarni postopek vložila pobudo za spremembo določb Kazenskega zakonika Federacije BiH, s katero bi preprečila zamenjavo zaporne kazni z denarno v primerih kaznivih dejanj zoper spolno svobodo in moral.

V skladu z dokumentom, ki sta ga poslala v Parlament Federacije BiH in je bil pripravljen v posvetovanju z odvetnico Adelo Duraković, bi se v člen 43 a Kazenskega zakonika FBiH dodal odstavek 4, ki bi se glasil: Izrečena zaporna kazen v trajanju do enega leta se ne more zamenjati z denarno kaznijo za predpisana kazniva dejanja iz XIX. poglavja – Kazniva dejanja zoper spolno svobodo in moral.

Med ta kazniva dejanja spadajo posilstvo, spolni odnos z nemočno osebo, spolni odnos z zlorabo položaja, prisila k spolnemu odnosu, spolni odnos z otrokom, nespodobna dejanja (poskus), zadovoljevanje poželenja pred otrokom ali mladoletnikom, napeljevanje k prostituciji, trgovina z ljudmi, organizirana trgovina z ljudmi, izkoriščanje otroka ali mladoletnika za pornografijo, seznanjanje otroka s pornografijo, rodoskrunstvo.

Gre za kazniva dejanja, ki so usmerjena proti spolni svobodi, integriteti osebnosti, omejevanju svobode izbire, storilci pa izkoriščajo podrejenost, fizične slabosti, čustveno nezrelost, nemoč oseb, zaradi česar so absolutno nemoralna in povzročajo posebno zaskrbljenost državljanov.

„Glede na višino predpisane kazni za ta kazniva dejanja ne sme biti dovoljeno, tudi če sodišče izreče zaporno kazen do enega leta, da se ta nadomesti z denarno kaznijo. Nasprotno, taka možnost spodbuja vsakega storilca tega kaznivega dejanja, da ga lahko ponovno stori, ter da ni ustrezno (z zaporno kaznijo) kaznovan in da uživa svobodo, ki jo je onemogočil osebi, nad katero je bilo storjeno to kaznivo dejanje.

Zamenjava izrečene zaporne kazni z denarno kaznijo za ta kazniva dejanja spodbuja tudi druge potencialne storilce takih kaznivih dejanj, da jih storijo. Nasprotno pa žrtev takih kaznivih dejanj, ki je izkoriščena, oškodovana tako fizično kot čustveno ter travmatizirana, ne dobi nujnega zadoščenja pravice (vsaj minimalne), ampak je dodatno ponižana in osramočena, ker se storilec še vedno počuti večvrednega in nedotakljivega, drugim žrtvam pa se pošilja jasno sporočilo, naj ne prijavljajo takih kaznivih dejanj, saj niti minimalni del pravice ni zadoščen,“ je navedeno v obrazložitvi.