Dobrodošli četnici, halal olsun genocid!

Piše: Rasim Belko

Nedavno sem v eni od skupin na družbenih omrežjih razpravljal o tem, zakaj ni narobe, če tiste, ki ne marajo Bosne in Hercegovine, napotimo tja, kamor jim je lepo, v prostor, ki bi ga radi. Ne glede na to, kateri veri, etnični pripadnosti ali religiji pripadajo. Ker, realno, če ti je povsod bolje kot tukaj, je logično, da to preveriš tudi v praksi.

Sporočilo in razprava spominjata na tisto, kar smo na BHT1 gledali v pogovoru Zvonka Komšića in Nebojše Vukanovića. Zvonko in Vukan sta razpravljala o nogometu, nato pa je Vukan posegel po starem orodju mitomanije in oddaja se je končala.

Nato pa, kot po starem dobrem scenariju, sledi ponovitev narativa, zahvaljujoč kateremu politike, ki podrivajo Bosno in Hercegovino, obstajajo desetletja in se še vedno uspejo predstaviti kot žrtve.

Patriotsko tkivo se je pričakovano razdelilo na tiste, ki so hvaležni Komšiću, ker je povedal tisto, kar bi sami rekli, in na tiste, ki v Nebojši Vukanoviću vidijo “novo upanje”. Ker, seveda, vsaka nova epizoda potrebuje novega junaka, četudi je to stara zgodba v novem pakiranju.

Res je, pred kakšnimi osmimi leti sem tudi sam mislil, da bi Vukanović lahko bil sprememba. Verjetno imamo vsi to fazo, kratko, a poučno.

Nato sem ga gledal v NSRs, kako vpije na vsako odločitev, ki krepi državo, seveda pa le, ko to ni “v interesu naroda”, kar je priročna fraza, ki pomeni, kar je v danem trenutku potrebno. Gledal sem ga tudi, kako sodeluje pri rušenju demokratične Črne Gore skozi procesije, za rešitev, kot so takrat govorili, pred Zahodom. Ker, znano je, da je Zahod največja grožnja Balkanu, takoj za zdravo pametjo.

Takrat je postalo jasno, vsaj tistim, ki se niso imeli potrebe pretvarjati, da so naivni, da njegova izjava “jaz sem srbski nacionalist” ni lapsus ali folklora, ampak programski dokument.

V tistem času sem napisal, da so Vukanović, Stanivuković in Trivić slabe kopije Dodika, narejene po matrici Dobrice Ćosića.

A vrnimo se k Vukanoviću, ki se je sarajevski čaršiji poskušal prodati kot glas razuma, ekonomije in sobivanja, kot da so to stvari, ki obstajajo v vakuumu, ločene od ustave, pravosodja in politične realnosti. Ampak dobro, lepo zveni, in to je pogosto polovica posla.

http://nap.ba/post/724617/stanivukovic-trivic-i-vukanovic-lose-kopije-dodika-na-matrici-dobrice-cosica

Stanivuković, Trivić in Vukanović - Slabe kopije Dodika na matrici Dobrice Ćosića

Piše: Rasim BelkoNada je v mlajših. Na mladih ostane svet, mladi naj vzamejo usodo Bosne in Hercegovine v svoje roke. Najpogosteje izrečene ...

Načrt je bil preprost, malo govora o skupnosti, malo slikanja na dogodkih, malo retorike “nisem Dodik” in že je tu legitimnost. Ker če nisi Dodik, si samodejno rešitev. Ni pomembno, kaj si, pomembno je, česa nisi.

To je lahko uspelo pri tistih, katerih edina ideologija so volitve in mandati. Na širšem območju pa malo teže.

Ker, ko je prišlo vprašanje genocida v Srebrenici, je Vukanović storil tisto, kar vedno stori, bil je srbski nacionalist in rekel, da sodb ne priznava. Nič novega, le dosledno. Kot tudi njegove kolege Stanivuković in Trivić, kontinuiteta je pomembna.

In tu pridemo do zanimivega trenutka, del bošnjaške javnosti je po inerciji preprosto prenehal spraševati. Ne zato, ker so dobili odgovor, ampak zato, ker jim odgovor ni všeč. Ker, bog ne daj, da izgubijo “zmernega nacionalista”, to je danes redka in dragocena kategorija.

Vukanove performanse v NSRs so se prenašale brez veliko vprašanj, celo ko so bile neposredno proti državi. Ampak ni veze, pomembno je, da se vpije na Dodika, vsebina je sekundarna.

Danes, ko je Dodik malo ob strani, smo dobili novo ponudbo, Vukanović kot “glas razuma”. Ker očitno so standardi prožni, odvisni od potreb trga.

Za vsako potezo oblasti v Rs, ki je imela kakšno družbeno korist, je Vukanović skakal, vpil in opozarjal na “prenos pristojnosti”. Ampak zato je redno problematiziral drese reprezentance in zastave z lilijami. Prioritete so jasne, država lahko čaka, simboli ne morejo.

In potem vprašanje reprezentance. Preprosto vprašanje, zapleten odgovor.

Poskušal se je izogniti, ampak čim bolj se je izmikal, bolj je tonil. Ko ga je Komšić soočil s tem, smo dobili standardni paket " 300 let, Srbi, tradicija, mitologija… vse po PS-u".

Ker Vukan je srbski nacionalist in se obnaša v skladu s tem. Tu ni dvoma. Dvoma je le pri tistih, ki pričakujejo drugače.

Sarajevska politična scena pa še vedno igra presenečenje. Ali pa ne igra, ampak kalkulira. Kar je realno še slabše.

Ker dejstvo je preprosto, institucije na ravni Bosne in Hercegovine so bile zgrajene ob SNSD, kritizirali pa so jih prav tisti, ki danes poskušajo prodati zgodbo, da so alternativa, tisti, kot je Vukanović ali pred njim iz istega miljeja.

Ampak ta potreba, da v vsakem srbskem nacionalistu najdemo “partnerja” ni nova. To je kontinuiteta politike, ki je tri desetletja prepuščala prostor Republike srbske brez resne strategije povratka in političnega ravnotežja.

Rezultat? Ni ljudi, ni politične moči.

In zato imamo danes situacijo, da se prestopa čez sodbe, genocid in elementarna načela samo zato, da bi se ohranila iluzija, da “obstaja nekdo boljši”.

Napačno? Seveda. Ampak očitno tudi koristno, vsaj kratkoročno frakcionistom in njihovim političnim mentorjem.

Ker če ne bi bilo tako, se ne bi resna politika oklepala slamice rešitve v osebi Nebojše Vukanovića.

O tem, kako porazno je to, bodo pisale generacije za nami. Brez potrebe, da se delajo pametne, jim bo dovolj pogledati dejstva.

Ker pomislite na absurd! po vsem tem se rešitev išče v nacionalistu – pa se mu še prilagaja resničnost, da mu ne bo neprijetno.

To je boleče in porazno, po vsem. Kot bi se povzpeli na Manjačo ali Leotar in zavpili “Dobrodošli četniki, halal olsun genocid”. Bolezen je to, avtodestruktivna!

A kar se reprezentance tiče – gledaj in jokaj, Vukan.

Tvoj problem. Ker, da bi navijal za reprezentanco, moraš ljubiti državo, domovino, ti pa si izgubljen tam, kjer moraš biti, medtem ko sanjaš o tem, kjer bi bil!