Diplomatski zicer: Kako je Konaković s svojim neznanjem skoraj ustavil sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici!?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Konakovićeva sposobnost vodenja diplomacije Bosne in Hercegovine je bila vprašljiva že pred tem, ko je kot eden od krakov Trojke izstrelil sporočilo “da je lahko minister na več položajih v svetu ministrov”.

Seveda, da je lahko, saj je to politična odločitev tistih, ki imajo večino. Toda, da ne zna delati niti tistega, kar počne, je več kot očitno.

Njegova podkapacitiranost in pomanjkanje političnega znanja za državniške posle sta očitna v vsaki njegovi potezi. Kakšne so njegove poteze, pove že dejstvo, da so diplomati po vsem svetu presenečeni in začudeni nad Konakovićevimi izjavami.

Elmedin Konaković se je poskušal postaviti v vlogo prve zvezde procesa sprejemanja resolucije o genocidu v Srebrenici. Čeprav je za to resolucijo izvedel deset let po njenem začetku, je med prvimi, če ne prvi, izstopil v javnost in dejal: “kmalu resolucija o genocidu v Srebrenici”. S tem si je odprl prostor in dal karte v roke diplomaciji Srbije in njenih partnerjev, da bi zrušili podporo resoluciji.

To je bil prvi diplomatski zicer Elmedina Konakovića v procesu sprejemanja resolucije. Jasno je, da je bil njegov motiv izključno politično zbiranje populističnih točk, saj Konaković pri pripravi resolucije ni imel niti stranske vloge. Natančneje, sploh ni imel vloge.

Nato pa je, približno pet dni kasneje, stopil v še bolj nevarno diplomatsko zaledje. V poskusu novega diplomatsko-političnega preobrata, da bi odgovoril vprašanjem in pridobil točke, je Elmedin Konaković ogrozil celoten proces sprejemanja resolucije.

Konaković, brez povoda in povsem nepovabljen, napoveduje nekakšne zahteve po vojni odškodnini, s katero bo, kot pravi, kaznoval Vučića. Ker se Konaković ne razume na diplomacijo, očitno ni spoznal, da je Vučiću le pomagal, sprejemanju resolucije pa škodoval.

Po tem, ko je Konaković izrekel besede “vojna odškodnina”, so se pri odgovornih ljudeh v administracijah svetovnih sil z Zahoda, pa tudi manjših držav po svetu, prižgali diplomatski alarmi.

Podpora resoluciji je postala vprašljiva!

Konakovićev izstop, ko ga je Bosna in Hercegovina ter borci za sprejetje resolucije najmanj potrebovali, ni ustavil procesa sprejemanja resolucije le zaradi dela zahodnih diplomacij. In pripravljenosti teh diplomacij in njihovih predstavnikov, da v dialogu z resničnimi akterji v procesu priprave resolucije izravnajo škodo, ki je nastala zaradi Konakovićevih izstopov.

Viri Patrije, vključeni v celoten proces, pravijo, da je sprejetje resolucije resno viselo v zraku, saj so ključne sile oklevale, celo razmišljali so o možni ustavitvi celotnega procesa.

Samo srečna okoliščina, da Konaković in vodilni iz Trojke niso bili ključni dejavnik tega procesa, je omogočila, da se je po izravnavi nadaljevalo s procesom, vendar je končni rezultat in epilog glasovanja deloma prav tako posledica tega Konakovićevega izleta v populistično obračunavanje in napovedovanje odškodnine.

Zato je zgodba o resoluciji kot zmagi neke bh. diplomacije le slepilo za vse, ki so poznali resnico o procesu kreiranja, sponzoriranja in sprejemanja resolucije. Kajti, če bi bilo odvisno od te diplomacije, resolucija nikoli ne bi bila sprožena.

Elmedin Konaković je s svojim neznanjem skoraj preprečil, da bi se cel svet spominjal žrtev genocida, nato pa se je pred stavbo ZN “vrinil” med govorce in govoril o pomenu resolucije, ki jo je s svojim neznanjem skoraj ustavil!