Diplomacija Konakovića, Lagumdžije in Predsedstva BiH je bila slaba, a Resolucija je zmaga žrtve in začetek konca Vučića!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Zgodba o včeraj sprejeti Resoluciji na skupščini ZN “Mednarodni dan refleksije in komemoracije o genocidu v Srebrenici leta 1995” se je začela veliko prej, kot si mislijo ali vedo diplomatski in politični predstavniki Bosne in Hercegovine. Zato je nepomemben vsak poskus, da se uspešno izglasovanje Resolucije predstavi kot zmaga diplomatov in politikov.

Pobuda za Resolucijo se je začela marca 2019 v New Yorku, in sicer na sestanku predstavnikov Združenja žrtev in prič genocida ter gibanja “Matere enklave Srebrenica in Žepa” Murata Tahirovića in Munire Subašić z generalnim sekretarjem ZN Antoniom Guterresom. In ni se zahtevala in dogovarjala le Resolucija, ampak tudi spomenik žrtvam genocida v Srebrenici pred stavbo ZN ter pravica, da bodo žrtve genocida nekega dne imele stol v skupščini ZN.

Aktivnosti so se nadaljevale junija 2023, ko so predstavniki žrtev in Guterres ponovno razpravljali o tem vprašanju. Toda za razliko od lajavih mazlumov, ki jih v BiH imenujemo politiki, so predstavniki žrtev delali v tišini. Po tem pa so zahodne države začele zgodbo o sprožitvi Resolucije in iskanju čim več sopodpisnikov.

Zato je včerajšnji uspeh izglasovanja Resolucije predvsem in najbolj zasluga Tahirovića in Subašić, ostali pa se lahko postavijo na nekaj mest. Čeprav je to vprašljivo glede na slabo opravljeno lobiranje.

Dejstvo, da je v nikoli bolj razdeljenem svetu in razgretih geopolitičnih odnosih sprejeta Resolucija o spominu na genocid v eni mali Bosni in Hercegovini, pove, kako veliko je to pravzaprav in kako nepotrebno se je ukvarjati s številom tistih, ki so bili za, proti ali vzdržani. Tudi številke je treba v tem kontekstu zanemariti. Kajti mnogi so glasovali proti ali bili vzdržani samo zaradi dejstva, s katere strani zemeljske poloble prihaja predlog.

Če pa bomo ocenjevali delo bosansko-hercegovske diplomacije na tem primeru, potem je vse, kar smo videli in slišali, dovolj za enico na kolesih. Ambasador BiH pri ZN Zlato Lagumdžija se je v temi lastnega ega bolj trudil, da bi javnost v državi videla, kako nekaj lobira, kot pa da bi resnično šel prepričevati države in pojasnjevati razloge ter potrebo po sprejetju resolucije. Največje število predstavnikov držav, s katerimi se je srečeval, sploh ni imelo dileme, kako glasovati. Zaradi tega se je v BiH ustvarila slika, da bo največje število članic ZN za Resolucijo. Lagumdžija recimo ni odšel v Argentino, ki ni glasovala za Resolucijo, čeprav od vseh v tej skupini najbolj poudarja priznanje genocida.

Predsedstvo Bosne in Hercegovine je, gledano skozi poročila, delovalo s podobno intenzivnostjo in v isto smer kot Lagumdžija, torej lobiralo na napačnih mestih, tam, kjer je bilo že jasno ali že zdavnaj lobirano. Mnogim je Azerbajdžan presenečenje, ker sploh ni glasoval, očitno pa je Predsedstvo, tako kot Lagumdžija, menilo, da tradicionalno dobri odnosi po avtomatizmu pomenijo podporo. Videli smo, kako pogosto je predsedujoči Predsedstva Denis Bećirović letel v New York, a gledano skozi prizmo izida se zdi, da je za malo šićarja porabil veliko časa. Čeprav je Organizacija islamskih držav sprejela deklaracijo o podpori Resoluciji, tja nihče ni odšel iskat pomoč pri lobiranju tistih, ki so omahovali ali bili proti. Lagumdžija je šel tja, kjer je bilo že končano.

Kje pa je bil šef bh. diplomacije Elmedin Konaković, medtem ko je potekal boj za vsak glas v ZN? Bil je na delu in branil aretirane člane kartela ter mimogrede napadal novinarje na tiskovnih konferencah in po družbenih omrežjih.

Koliko znanja o diplomaciji in lobiranju ima, je pokazala Madžarska, ki je po njegovem obisku nikoli bolj jasno sporočila, da je proti. Ne vzdržana, ampak proti. Po družbenih omrežjih zato kroži zgodba “Kako je Dino nahrulil Madžare, da niso bili niti vzdržani, ampak proti. Lep strah”.

V želji, da bi s propagando nadomestil nedejavnost, je Konaković stekel v javni prostor in sporočil: “Poglejte, katere države so glasovale 'proti'! Od 19 držav, ki so bile 'proti', sploh nisem vedel, da obstajajo!” In potem se jezi, ko rečemo, da je nevednež! Naj vpraša Marka Đurića, Ivicu Dačića in Aleksandra Vučića. Oni vedo za vsako, naj torej še Konakoviću pojasnijo, kako pomembno je bilo Srbiji in koliko so vložili v lobiranje držav, za katere Konaković ni vedel, da obstajajo.

Kar vemo, je, da Konaković zelo dobro ve za Združene arabske emirate. Ukinil je vizume, da bi lahko lažje tja hodil, in “izlobiral” oblast v ZAE, da so bili vzdržani. Morda je grdo reči, ampak verjamem, da nam je tisti kartel Tito lahko zagotovil večjo podporo.

Povzeto, Zahod je z nedvoumno podporo Resoluciji deloma opral lastno vest zaradi opustitve preprečitve genocida v Srebrenici. Svet bo od včeraj vsakega 11. julija slišal, da je v bh. mestu Srebrenica storjen genocid, in se poklonil žrtvam. In to je dobro, tako zaradi sporočila, da se ne ponovi, kot zaradi dejstva, da bodo vedno bolj bledeli učinki zanikanja genocida s strani srbske politike.

Vendar moramo biti iskreni do sebe in do sveta. Če ne bi bilo velikega zavzemanja Nemčije, Velike Britanije, ZDA in drugih zahodnih držav, ne bi bilo niti sprejete Resolucije. Toda hkrati se moramo zavedati in se končno naučiti iz Resolucije, da imamo popolnoma napačne nastavitve diplomacije in delovanja v svetu. Kajti, ne glede na vzroke slabega delovanja, je bh. diplomacija zamudila zicer za dokazovanje in vidno zmago na mednarodni ravni.

In na koncu še beseda ali dve o politiki, ki se je do zadnje sekunde neutrudno borila, da bi podrla Resolucijo. V tem boju je bila srbska diplomacija učinkovito veliko bolj vidna in močnejša. In razlog ni izključno slaba bh. diplomacija, ampak tudi dejstvo, da je predsednik Srbije Aleksandar Vučić spoznal, da je to konec igranja na dveh stolih. Popolnoma se je obrnil k Rusiji in Kitajski, ker je dobil mig, da tisti Zahod, ki ga je naredil in naredil za močnega vladarja Srbije, pripravlja, da mu izmakne stol. Vučićev padec po informacijah iz resnih virov se začenja kmalu, saj so zahodne sile začele proces njegovega rušenja, pristanek pa bo boleč.

Nam v Bosni in Hercegovini ostaja, da uveljavimo Resolucijo, upam, veliko bolje, kot smo uveljavili sodbe Tribunala, pa tudi popravimo diplomacijo, da bomo v času neke postvučićevske Srbije lahko iskali priložnost za spravo in boljše odnose z vzhodno sosedo.

Na koncu, hvala Muratu in Muniri, ker sta tudi tokrat v imenu žrtev, njihovih družin in Bosne in Hercegovine vodila boj za resnico o genocidu v Bosni in Hercegovini.