Der Standard: Je li ESLJP s odločbo v primeru 'Kovačević' blokiral vse reforme Ustave BiH, ki jih zahteva EU?

(Patria) - Vsi bi morali biti enaki pred zakonom, a nekateri so v Bosni in Hercegovini vendarle enakejši.

Tako se začenja besedilo avstrijskega der Standarda o primeru "Kovačević proti BiH", ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Dejstvo, da so tisti, ki se izrekajo kot Bošnjaki, Srbi ali Hrvati, v ugodnejšem položaju od tistih, ki tega ne storijo, že leta zaposluje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu. Po vojni (1992–1995) so ameriški diplomati napisali Ustavo. Od takrat ima država tri člane predsedstva. Državljan ali državljanka je lahko izvoljen na to funkcijo le, če se izreče kot Bošnjak, Srb ali Hrvat, torej če se etnično opredeli. To velja tudi za vplivni drugi dom parlamenta, "Dom narodov". Kandidati narodnih manjšin ali multietničnih strank, pa tudi osebe, ki zavračajo etnično pripadnost, nimajo pravne možnosti, da bi bili izvoljeni. Ustava jih imenuje "Ostali". Ne samo, da je njihova politična zastopanost ustavno izključena, temveč jim je omejena tudi pravica, da glasujejo za kandidate, ki se etnično izrekajo.

Zaradi tega izključitve iz pasivne volilne pravice in omejitve aktivne volilne pravice ter po vrsti pritožb je ESČP od leta 2009 večkrat obsodilo Bosno in Hercegovino zaradi etnične diskriminacije.

Pomoč za etno-stranke

Nobena sodba do zdaj ni bila izvedena, saj se državni Ustavni sodišče temu upira, v parlamentu pa se ne more doseči potrebna dvotretjinska večina za ustavne reforme. Kot mnogi "Ostali" pred njim, je Slaven Kovačević kot bosanski "državljan" vložil pritožbo na ESČP in leta 2023 dobil primer. Vendar pa se je bosanska vlada pritožila na sodbo, kar je privedlo do tega, da je bil primer obravnavan "v drugem stopenjskem" pred Velikim senatom. V to se je vmešal tudi visoki predstavnik v državi, nemški politik iz CSU Christian Schmidt.

Hrvaški nacionalistični stranki HDZ, ki je del bosanske vlade, ni bila všeč prvotna sodba v primeru Kovačević, saj bi etnonacionalistične stranke, kot je HDZ, izgubile korist od etno-kvotne Ustave, ki bi jo bilo zaradi te sodbe treba liberalizirati. EU je izvedbo sodb ESČP postavila kot pogoj – kondicionalnost – za pristop Bosne in Hercegovine k Uniji.

Sum iz Graza

Tudi Schmidt je bil proti prvi sodbi v primeru Kovačević. Njegov britanski pravni svetnik je na zaslišanju pred ESČP novembra 2024 izjavil, da so ustavne spremembe politično zelo nevarne glede na stalne grožnje secesije, ki prihajajo od predsednika entitete Republika Srpska, Milorada Dodika. Konec junija letos so sodniki Velikega senata sprejeli sodbo, s katero je bila pritožba Kovačevića razglašena za nedopustno, čeprav so v prvostopenjski sodbi vsi razen enega sodnika odločili v njegovo korist.

Posebej nenavadno je, da je bila pritožba Kovačevića označena kot "zloraba" pravice do pritožbe. Strokovnjak iz Graza za ustavno pravo in nekdanji mednarodni sodnik Ustavnega sodišča BiH, Josef Marko, ki je leta 2024 svetoval Kovačeviću, meni, da bo odločitev sodnikov Velikega senata imela daljnosežne politične posledice. „Ker zdaj nastaja ključno vprašanje: ali so s to sodbo vse potrebne ustavne reforme – ki jih zahteva tudi EU – za odpravo krutega sistema etničnih kvot in omogočanje nediskriminacije, zdaj v celoti umaknjene z dnevnega reda?“ je dejal Marko za Standard.

Nasprotujoče si sodbe

Sodniki Velikega senata so argumentirali, da volitve v Dom narodov sploh ne spadajo v "zaščitno področje" člena 3 Prvega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki se nanaša na "pravico do svobodnih volitev". V prejšnjih primerih, ko je bila Bosna in Hercegovina obsojena zaradi diskriminacije, je ESČP to tolmačilo drugače – npr. v primeru Dervo Sejdić, Rom, in Jakob Finci, ki pripada judovski skupnosti. Njihove pritožbe so bile leta 2009 sprejete, ker niso mogli biti izvoljeni ne v Dom narodov ne v Predsedstvo zaradi ustavnih določb.

To velja tudi za primere Azre Zornić, ki zavrača vsako etnično izrekanje, ter Albanca Samirja Šlakua, ki sta dobila sodbe v svojo korist. Posebej podoben je primer Bošnjaka Ilijaza Pilava iz leta 2016, ki je živel v Republiki Srpski in vložil pritožbo zaradi diskriminacije pri aktivni volilni pravici za Predsedstvo. V RS v Predsedstvo je lahko izvoljen le Srb.

Ostajanje v ustavnem okviru

Pisni obrazložitvi za sodbo v primeru Kovačević bosta objavljeni šele v naslednjih mesecih. Ni jasno, ali so s to sodbo razveljavljene vse prejšnje odločitve ESČP ali le tiste, ki se nanašajo na volilni sistem za Dom narodov. Odvisno od obrazložitve bi se lahko zgodilo tudi, da bodo obravnavane in sodbe, ki se nanašajo na izvolitev članov Predsedstva – kot sodba v primeru Pilav.

Glede na vse se lahko predpostavi, da so ustavne reforme, ki bi izvedle sodbe ESČP – in ki so postavljene kot pogoj za pristop EU od leta 2019 – zdaj nedosegljive. Bosna in Hercegovina naj bi po vsej verjetnosti za vedno ostala v povojnem ustavu, ki so ga zasnovali hrvaški in srbski etnonacionalisti s pomočjo tujih diplomatov, ki temelji na delitvi in ločevanju etničnih skupin, ne pa na pravni prevladi državljanskega načela, kot to zahteva „filozofija“ demokratičnega konstitucionalizma, vsebovana v Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

„Napačna odločitev“

Sodba v primeru Kovačević je opazna tudi zaradi še enega razloga. Večina sodnikov je odločila, da Kovačević nima statusa žrtve. Ta status ESČP definira tako, da nihče ne more vložiti „abstraktne“ pritožbe, če ni „neposredno prizadet“. Marko to meni očitno napačno odločitev.

Za razliko od trditev pravne zastopnice bosanske vlade, po katerih Kovačević sploh ni glasoval in zato ni prizadet, je Kovačević na zaslišanju izrecno dejal, da je sodeloval na volitvah za Parlament in Predsedstvo. „Torej, on je prizadet,“ pravi Marko. „To pomeni, da ima pravico, da njegov glas ne bo diskriminiran, v skladu z načelom svobode in enakosti glasu.“

Poleg tega je že v primeru Sejdić in Finci ugotovljeno, da so vlagatelji pritožb kršeni v svojih pravicah in ko jih pravne norme silijo, da „spremenijo svoje vedenje“. To se pravzaprav nanaša na Kovačevića. „Kovačević ima status žrtve, ker je svoj glas lahko dal le etnično opredeljenim kandidatom, če je želel, da njegov glas ima „učinkovit vpliv“ na sestavo državnih organov,“ navaja Marko, kot je ESČP sodilo v primerih Bolgarije in Madžarske.

Veliko ljudi je prizadetih

Toda ne le pripadniki narodnih manjšin, ampak tudi „državljani“, ki zavračajo etnično izrekanje, so po bosanskem Ustavu, zvedeni na status „manjšine“, saj se soočajo z večino državljanov, ki se izrekajo kot Bošnjaki, Hrvati in Srbi. ESČP je to tudi prepoznalo v primeru Zornić proti BiH.

Koliko strogo mora biti obrazložena vsaka etnična distinkcija, kaže tudi primer Ilijasa Jakuboviča v primeru Timisheva proti Rusiji. ESČP je takrat zaključilo, da je diskriminacija na podlagi dejanske ali domnevne etnične pripadnosti oblika rasne diskriminacije. Različen obravnavanje, ki temelji izključno ali v veliki meri na etnični pripadnosti, ne more biti upravičeno v demokratični družbi, ki temelji na pluralizmu in spoštovanju različnih kultur.

„Veliki senat je prav zaradi teh sodb ESČP moral uporabiti posebej stroge kriterije skozi načelo sorazmernosti, da bi preveril, ali je Daytonski ustav prost etnične diskriminacije,“ kritizira Marko. „Toda Veliki senat je to analizo izognil s tem, da je pritožbo razglasil za nedopustno in se v obrazložitvi ni ozrl na to temeljno načelo.“

Možno je, da so tudi argumenti bosanske vlade vplivali na sodnike. V vsakem primeru so jih sledili. Vlada – na čelu s premierko iz HDZ Borjano Krišto – je celo obtožila Kovačevića zlorabe, ker naj ne bi prijavil spremembe svoje etnične pripadnosti. Marko v tem kontekstu spominja na Okvirno konvencijo za varovanje narodnih manjšin Sveta Evrope, ki jo je BiH ratificirala in ki ima ustavno moč.

Po členu 3 te konvencije, nihče ne sme utrpeti „nobenih pravnih posledic, ne glede na to, ali se izreka kot pripadnik neke etnične skupine ali ne“, navaja on. „Torej, obstaja ustavno zaščitena pravica, da se odloči, ali in kdaj se bo nekdo etnično izrekel,“ pravi Marko. Poleg tega ne obstaja nobena določba domačega ali mednarodnega prava, ki bi nalagala, da se enkrat dana etnična pripadnost mora ohraniti do konca življenja – čeprav nekatera pravna urejanja, kot so tista na Severnem Irskem ali Južnem Tirolskem, poznajo omejitve za preprečevanje zlorab, vendar se nanašajo predvsem na trajanje volilnega mandata.