Daytonski ustav je zaustavio ubijanje građana BiH, ali ne i ubijanje države BiH

Piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Pred skoraj 30 leti je bil parafiran in podpisan t.i. Daytonski mirovni sporazum, za katerega bi se lahko trdilo, da je zaustavil množično in sistematično ubijanje državljanov BiH, ne pa tudi ubijanje države BiH.

Daytonski sporazum, kot predvsem mirovni sporazum, je brez dvoma dosegel svoj osnovni namen – zaustavil je oboroženi spopad in zagotovil mir v BiH. Ta mir se ob številnih izzivih uspešno ohranja že skoraj tri desetletja.

Z dosego tega osnovnega cilja je Daytonski sporazum izčrpal tudi svoj osnovni namen, hkrati pa je postal breme in okov za državljane in narode BiH v mirnem času. Te dejanske ne želijo sprejeti nekatere politike v BiH, nekatere politike v okviru mednarodne skupnosti.

Daytonski sporazum in Ustava BiH, kot njegov sestavni del, se izkazujeta za nesposobna zagotoviti stabilno, demokratično in funkcionalno državo BiH.

Danes je bistvenega pomena, kako se odnositi do Ustava, ki je izčrpal svoj potencial, hkrati pa ohraniti mir in na podlagi miru zgraditi stabilno, demokratično in funkcionalno državo?

Pri razumevanju bistva in neuspeha Ustave BiH nikoli ne smemo pozabiti dejstva, da je Daytonski ustav svojevrstno darilo mednarodne politike, predvsem ameriške in evropske, državljanom in narodom v BiH.

Kot rezultat pragmatičnega političnega uma se Daytonski ustav danes izkazuje za popolnoma nesposobnega odgovoriti na izzive, s katerimi se BiH sooča v procesih evroatlantskih integracij.

Ustava BiH je postala ovira tako za notranjo konsolidacijo kot za širše, mednarodne integracije. Daytonski ustav državo BiH ohranja kot "usnulo lepotico" daleč od realnega življenja in državljanom ter narodom BiH odvzema pravico do prihodnosti.

Poleg tega, da se izkazuje za popolnoma neustreznega za izgradnjo stabilne in demokratične države v pogojih odsotnosti vojne, je dodatna težava za državljane in narode BiH dejstvo, da tega Ustava danes ne želijo niti tisti, ki so to "darilo" ustvarili in ga dostavili državljanom in narodom BiH.

Čeprav Bosno in Hercegovino odprto vabita v svoje članstvo, EU in zveza NATO hkrati pošiljata jasno sporočilo, da s sedanjim Ustavom članstva v njiju ne bosta mogli doseči.

Hkrati mednarodna skupnost s svojo nekonzistentno in zelo pogosto hinavsko politiko še naprej ustvarja novo trnje okoli Daytonskega mirovnega sporazuma kot začaranega dvorca, v katerem se nahaja "usnula lepotica".

Torej, sporočilo mednarodne skupnosti je jasno – BiH z Daytonskim ustavom v nespremenjeni obliki ne more postati članica EU in zveze NATO, čeprav gre za ustav, ki je rezultat, poleg politike ZN, politike prav teh dveh najpomembnejših mednarodnih organizacij.

Zato je upravičeno zastaviti vprašanje – če tistim, ki so ustvarili in sponzorirali Daytonski ustav, takšna rešitev danes ni sprejemljiva, še posebej, če jim ni sprejemljivo stanje, ki je temu ustavu neposredno predhodilo, kako je potem takšen ustav lahko sprejemljiv državljanom in narodom BiH?

Ne smemo pozabiti, da tudi če bi bil Daytonski ustav sprejemljiv narodom in državljanom BiH, še vedno ostaja dejanski problem, in sicer, da ta ustav preprečuje državi BiH, da bi postala članica EU in zveze NATO. Takšno sporočilo EU in zveze NATO je povsem jasno in dovolj glasno.

V nasprotju s takim jasnim sporočilom v BiH še vedno obstajajo politične sile, ki vztrajno zagovarjajo nespremenljivost Ustave BiH in celo vztrajajo pri t.i. vrnitvi k izvirnemu Daytonu. Vendar pa se pozablja, da takšna sporočila o vrnitvi k izvirnemu Daytonu dejansko pomenijo vrnitev v stanje pred Daytonom, kar je stanje vojne in zanikanja mednarodnega prava.

Takšne sile pozabljajo, da namen Daytonskega ustava ni in ne more biti ohranjanje in sobivanje dveh medsebojno izključujočih se načel, načela svobode in človekovih pravic ter načela sile in nasilja.

Hkrati morebitna pripravljenost takšnih sil na spremembo Daytonskega ustava pomeni izvajanje ustavne reforme "nazaj", oziroma vračanje na vojne položaje in pridobitve. Tako se vrnitev k "izvirnemu Daytonu" dejansko izkaže kot vrnitev na položaje pred Daytonom.

Tri desetletja po uveljavitvi Daytonskega ustava in njegovi delni uporabi postaja vse bolj jasno, da ta ustav postaja del problema, ne pa del rešitve, in da je nujno sprejeti nov ustav, ki bo na eni strani omogočal ohranitev tistega, zaradi česar je bil Daytonski ustav podpisan, na drugi strani pa bo omogočal izgradnjo stabilne demokracije in funkcionalne države BiH.

Ne smemo pozabiti, da vrednost miru ni namen sam po sebi. Mir kot temeljna vrednota je nujni predpogoj za uresničitev drugih vrednot. Vrednost miru je le faza v razvoju družbe, ki se premika k polni svobodi, ki šele mora omogočiti uresničitev vseh potencialov družbene skupnosti.

Faza miru ni stanje, katerega namen je ovekovečiti rezultate zločinov in jih s prevajanjem v pravne norme trajno ohraniti. Mir naj bi zločin razveljavil, ne pa ga zaščitil in ohranil, in tu nastane "Gordijski vozel", za katerega presekavanje kljub številnim sodbam sodišč v mednarodni skupnosti še nihče ni pokazal dovolj modrosti, znanja in volje.

V primeru, da se ohrani kontinuiteta notranje in mednarodne politike glede Daytonskega ustava, obstaja realna nevarnost, da ohranjanje obstoječega ustavnega projekta postane resnična grožnja, ne le razvoju BiH in vzpostavljenemu miru, ampak tudi mednarodni stabilnosti in varnosti.

Če želimo ohraniti začetno vrednost Daytonskega ustava, ki je mir, je nujno pristopiti k temeljiti reviziji Daytonskega ustava, in sicer v smeri, ki jo je začrtal sam ustav – evropski pravni standardi.

Vsaka reforma, ki bi pomenila ostanek pri Daytonskem ustavu ali celo okrepitev daytonskih "rešitev", je dejansko ohranjanje stanja pred Daytonskim sporazumom, saj med daytonskim in pred-daytonskim stanjem ni bistvene razlike. Gre za isto bistvo, ki se izraža le v dveh različnih agregatnih stanjih.

Sprememba norme Daytonskega ustava je danes mogoča na enak način, kot je bilo med vojno mogoče spremeniti stanje na frontni črti. Na žalost se obe spremembi temeljita predvsem na uporabi sile, ki se danes le bolj subtilno izraža, predvsem skozi dejanja visokega predstavnika in skozi bolj ali manj vidne diplomatske pritiske in prisilo tistih, ki so ustvarili in sponzorirali Daytonski ustav.

Torej, jasno je, da je osnovna gibalna sila tako v daytonskem kot v pred-daytonskem stanju sila, in to dejstvo najbolje potrjuje, da ne obstajajo bistvene, temveč le formalne razlike med tema dvema stanjema.

Prav to dejstvo bi moralo biti argument, da se politike v BiH, pa tudi mednarodna skupnost, v interesu lastne prihodnosti, skoraj 30 let po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, resnično opredelijo za spremembo pristopa k temu sporazumu, ki je zagotovil mir, ne pa stabilnosti, varnosti in razvoja. Državljani BiH danes poleg miru potrebujejo tudi demokratični, ekonomski in vsakršen razvoj.

Šele če bo takšen razvoj zagotovljen in dosežen, bo lahko Daytonski mirovni sporazum v bosanskohercegovski, evropski in svetovni zgodovinopisju zabeležen kot civilizacijsko dejanje.