Dan, ko sta zmagala pogum, srčnost in solidarnost!

Piše: Muamer Bandić, član Predsjedništva Stranke za BiH i zastupnik u Skupštini KS

Ob zahvali mučenikom Velešića - Haris Farić, Ermin Imamović in Nedžad Pindžo, ki so dali življenja 8. junija '92. leta. In ob večni zahvali padlim borcem in mučenikom Sarajeva in BiH!

Kaj je stećak? Utelešenje gorjanskega Bošnjaka! Kaj dela Bošnjak na stećku? Stoji pokonci! Dvignil glavo, dvignil roko! Toda nikjer, nikoli, nihče ni našel stećka, na katerem bi Bošnjak klečal in molil. Na katerem bi bil prikazan kot suženj” – Miroslav Krleža

Na današnji dan leta 1992. so pripadniki Armade Republike Bosne in Hercegovine v bojih na hribu Žuč osvobodili vrh Orlić in širše območje proti Volujku in Krstacu ter naseljema Smiljevići in Zabrđe, s čimer je bila trajno osujećena namera agresorja, da bi presekal obrambne linije Sarajeva in mesto razdelil na dva dela.

Bitka na Žuči je bila ena ključnih za obrambo Sarajeva in Bosne in Hercegovine. Večina nas, ki smo priče tistemu času, verjetno do tistih dni še nikoli nismo slišali za ta brda, niti nismo vedeli, kje se nahajajo. Tega 08.06.1992. leta so na Žuči padli gazije iz moje soseske, Haris, Ermin in Nedžad, tiste dni pa je v poskusu deblokade mesta skoraj 200 naših pogumnih in neustrašnih someščanov položilo svoja življenja, branilo svoje družine, svoje mesto in svojo edino domovino Bosno in Hercegovino.

Eden izmed njih je tudi vrhunski športnik, olimpijec in pripadnik specialne enote republiškega MUP-a Vinko Šamarlić, ki je umrl na Hrasnem Brdu 8. junija 1992. leta. Brdo Žuč je postalo ključna točka obrambe mesta in simbol upora proti agresorju. Na tem območju smo do konca vojne ostali brez mnogih velikanov, organizatorjev odpora in resničnih voditeljev, kot so Safet Isović, Safet Zajka, Enver Šehović in mnogi drugi.

Tiste dni nas ni branila mednarodna skupnost, tuje ambasade, raznorazne resolucije in obljube tujih državnikov, temveč so nas branili naši očetje in matere, naši bratje in sestre, naša raja iz soseske, pogosto še neobriti fanti v teniskah in kavbojkah z improviziranim orožjem, a oboroženi s pogumom, srčnostjo, solidarnostjo, enotnostjo, neustrašnostjo, da branijo svoje mesto in svojo državo.

Oboroženi z jekleno voljo, da zlu, ki nas je doletelo, rečemo NE! In tistega leta 1992., ko se je JLA, po takratnih ocenah četrta vojaška sila v Evropi, transformirala v četniško vojsko, medtem ko mi nismo imeli nič, smo lahko molčali ob vseh žalitvah, trpeli vsa ponižanja, se ukvarjali s kompromisi in dialogom ter prepuščali vse institucije sistema in državo agresorjem, a nismo! Takrat smo imeli vizijo prihodnosti in jasen politični cilj, osvoboditev naše države Republike Bosne in Hercegovine.

Najpomembneje je, da smo imeli voljo in pogum, da se borimo za uresničitev teh ciljev! Danes, 32 let kasneje, se moramo soočiti sami s seboj in spoznati, da smo kot narod in kot družba zmedeni in dezorientirani. Da nam manjka jasna vizija prihodnosti in da nam manjka jasnih političnih ciljev, za katere se bomo borili z istim žarom, s katerim so se borili najpogumnejši sinovi in hčere naše domovine na linijah okoli Sarajeva. Predvsem moramo biti zavedni, da ni nikakršen politični cilj, kdo bo dobil katero ministrstvo ali kdo bo minister. Na takšne stvari se ne splača trošiti časa, ker takšni politični koncepti nimajo dolgoročne prihodnosti. Prav tako tudi narodi, katerih politika se izključno vrti okoli tega, nimajo prihodnosti, torej so obsojeni na izginotje.

Živimo v mestu, ki je pretrpelo in junaško vzdržalo brutalno, barbarsko obleganje, v katerem so neselektivno ubijali in izganjali ljudi, uničevali infrastrukturo, uničevali kulturo, vse z namenom, da bi biološko uničili politični narod te države in samo idejo bosanske državnosti. Živimo v mestu, kjer je lani sredi mesta, pod krinko banalnega kulturnega dogodka, nečastno potekala promocija filma, ki poveličuje junaštvo ideoloških rodov starešin istih tistih četnikov, ki so poskušali to mesto uničiti in sežgati do temeljev! Živimo v družbi, kjer danes več prostora in pozornosti medijev in javnosti dobijo vojaški zločinci ter privrženci idej in gibanj, obsojenih pred mednarodnim sodiščem v Haagu, kot junaki, ki so obranili to mesto in to državo.

Porazno je, da danes ne cenimo teh ljudi in ne cenimo idej, za katere so se borili. Še bolj porazno je, da smo se skozi politično delovanje tako imenovanih probosanskih strank odrekli večini idej in ciljev, definiranih v Platformi o delu Predsedstva RBiH v vojnih razmerah. Pod krinko dialoga in kompromisa popuščamo privržencem agresorskih ideologij, jim prepuščamo ključne institucije sistema, torej jim podarjamo državo, za katero smo še včeraj umirali. Kot da smo pozabili, da se politični cilji agresorja, še posebej tisti o delitvi naše države, niso nič spremenili niti z Washingtonskim, niti z Daytonskim sporazumom.

Politični privrženci teh ideologij danes tega niti ne skrivajo. Še več, s ponosom javno govorijo o tem in razvrednotijo vse pravne in civilizacijske vrednote. Moramo biti zavedni, da se je z Daytonskim sporazumom vojna le premaknila v drugo politično fazo, v kateri se ista borba za ohranitev bosanskega političnega bitja in državnosti odvija skozi institucije sistema in skozi zakonske rešitve. In za to fazo potrebujemo enako srčnost in pogum kot leta 1992.

Potrebujemo pa tudi znanje, strokovnost, profesionalnost in nepopustljivost tistih ljudi, ki v institucijah govorijo v našem imenu in v imenu Bosne in Hercegovine. Dialog in kompromis sta v vsakem primeru boljši možnosti kot vojskovanje, vendar da bi se ti dosegli, moramo kot politični narod imeti jasne rdeče črte, ki se jih ne sme prestopiti, ter jasne vizije in politične cilje, ki jih kolektivno želimo doseči. Verjamem, da vsi imamo vizijo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji in zvezi NATO. Vendar se moramo vprašati, kakšna bo to država, v kateri bodo Bošnjaki, ali katerikoli drug narod, politično obubožani in nepomembni, kot je to danes, po brutalnem protiustavnem dejanju OHR-ja in razveljavitvi volje volivcev enega naroda? Kakšna bo to država, v kateri nekateri ljudje nimajo osnovnih političnih pravic, kot naši someščani Judje, Romi ali Ostali? Kakšna bo to država, v kateri vas strankarsko vodena policija zaslišuje, če rečete, da je Azra Zornić moj junak, ali ko kot nikoli doslej v zgodovini naše sodobne parlamentarne demokracije policija privede in zaslišuje novinarje, ki si upajo pisati o koruptivnih aferah trenutnih oblastnikov?

Kot stvari danes stojijo in kakšne “partnerje” izbirajo Dodikovi in Čovićevi bošnjaški ikebani, bomo prej postali del BRICS-a, kot napoveduje Dodik, kot pa del EU ali NATO-a. A na primer, Azra Zornić ni nikakršen terorist, vojaški zločinec ali nekakšen verski radikal, temveč pogumna ženska, ki se bori za osnovne politične pravice vseh državljanov Bosne in Hercegovine, pravice, ki jim zagotavlja Ustava Bosne in Hercegovine in mednarodne konvencije o človekovih in političnih pravicah, ki so sestavni del Aneksa I Ustave BiH. Na enak način, ko sovražnikom države prepustite institucije, strankarske policije obtožujejo in zapirajo naše generale in vidne poveljnike, celo v primerih, ko jih je že procesuiralo in oprostilo krivde sodišče v Haagu. Tukaj ni poanta, da nekomu dokažejo krivdo, temveč da nas vse spravijo na isto raven. Še posebej pa da spravijo na isto raven ideje, za katere smo se borili in za katere se še danes borimo. Le v primerih, ko jim to uspe, država začne enako obravnavati tiste, ki so se borili zanjo, in tiste, ki so se borili proti njej.

Danes živimo v taki družbi, ko je naše borce, torej ljudi, ki jim dolgujemo svoja življenja, skoraj sram povedati, da so se borili za svojo državo in za svoj narod, ne glede na to, da je bila ta borba častna in predvsem obrambna. Najboljši dokaz, da je bila častna, je dejstvo, da je edina vojaška formacija z območja nekdanje SFRJ, ki je sodelovala na proslavi 50. obletnice Dneva zmage nad fašizmom 9. maja 1995. leta v Parizu, bila Armija RBiH.

Agresorjem in zločincem tam ni bilo mesta!

Državljani Sarajeva so danes izpostavljeni umazani politični propagandi, s katero se skoraj vse, kar je povezano z borbo proti agresiji, devalvira in razvrednoti, ter se vsakogar, ki je bil vidnejši organizator odpora, blati, medtem ko se v ospredje postavljajo prazne politične floskule o nujnosti dialoga in kompromisa s privrženci agresorskih in fašističnih ideologij na evropski poti Bosne in Hercegovine. Treba je jasno povedati, da je bila Armija Republike Bosne in Hercegovine edina zakonita vojaška formacija na tleh Bosne in Hercegovine in kot taka je ščitila ustavno-pravni red ter negovala multikulturne evropske in civilizacijske vrednote. Ne smemo lagati in zanikati, da pripadniki ARBiH niso storili vojnih zločinov. Vendar je treba jasno povedati, da ti zločini niso bili sistemski in organizirani, temveč sporadični, ter da je država RBiH večino teh zločinov procesuirala in se obračunala z zločinci v svojih vrstah. Če ne bi bilo tako, se zastava z lilijami ne bi ponosno vihala 9. maja 1995. leta v Parizu. To je resnično politično dediščina vseh nas, ki čutimo in doživljamo Bosno in Hercegovino kot našo edino domovino.

To so naši politični korenini, na katere moramo ohraniti zgodovinski spomin in to so vrednote, ki jih moramo vgraditi v institucije sistema ter v generacije, ki prihajajo. To je edino zagotovilo ne le za golo preživetje, temveč tudi za blaginjo našega naroda na teh prostorih in stabilnost naše države.

Spomnil vas bom na besede pokojnega predsednika Izetbegovića, izrečene na hribu Žuč 8. junija 1996. leta: “Tudi danes se mnogi z pravico sprašujejo, kako bomo izšli na konec s grozečim številom pravnih in političnih zank, ki se pletejo proti celoviti Bosni. Odgovor je kot pred štirimi leti: bomo močnejši in bomo zmagali, če bomo boljši od naših nasprotnikov, če bomo ob vojaški moči, ki jo moramo imeti, hkrati tudi nosilci dokazanih človeških vrednot, proti enoumju, barbarstvu, izključnosti in nasilju vsake vrste. In obratno: izgubili bomo to bitko, če bomo uporabili logiko: vse, kar oni delajo nam, bomo delali tudi mi njim. Takrat izgubimo našo moralno in politično prednost, na prizorišču pa ostane njihova številčna in materialna premoč. Te napake ne smemo narediti”.

Vsi moramo živeti in delati tako, da nikoli ne pademo v to past in ne postanemo isti ali enaki kot sovražniki te države, ker to nikoli nismo bili. Šele takrat bomo, ne kot berači, ki prosijo po svetu, da jim nekdo naredi uslugo, temveč kot zgrajena, svobodna družba in kot ljudje z obrazom, pripravljeni tako na Evropsko unijo kot na zvezo NATO.