Čiščenje vesti in(ali) novo pakiranje Bošnjakov: resolucije ZN žrtvam genocida, ozemlje in popuščanje zločinskim politikam

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Življenje v prostoru surovih in hitrih geopolitičnih vetrov Bošnjakov ni naučilo, da bi se spominjali včeraj, danes razumeli in videli, kaj jim prinaša jutri. Posledica je večstoletnega služenja različnim vladarjem in sistemom, pa tudi nekega težko razložljivega simptoma kratkega spomina in še krajšega pogleda v prihodnost.

Zato so Bošnjaki v zadnjih dveh stoletjih neprekinjeno žrtve surovih gibanj na balkanskem vetrnem območju in zločinskih pohodov hegemonističnih politik in fašističnih gibanj, predvsem iz Srbije in delov BiH.

Še danes, ko imajo svobodo preučevanja preteklosti, da bi lažje razumeli sedanjost, Bošnjaki še naprej iracionalno sprejemajo vse, kar jim je ponujeno, ne da bi poskusili racionalno pojasniti, kaj jim je ponujeno, kaj ponudba vsebuje in kaj bi se za to ponudbo lahko skrivalo.

Politika solz žrtve je že zdavnaj preživeta, saj žrtev in njena solza v času, ko je to eksplicitna vznemirljiva vsebina in ko se politika gradi na moči močnejšega, ne pomenita prav nič. Vendar Bošnjaki tega nikakor ne razumejo. Nikakor se ne naučijo lekcije, da so preživeli le tam, kjer so se organizirali in kjer je zrasla trdna in pogumna Armija RBiH.

Danes, namesto organiziranja v boj za državo Bosno in Hercegovino in bošnjaški narod, smo priča potrebi po boju, da koljač prizna, da je koljač, saj bi bilo žrtvi tako morda lažje.

Količina porabljene energije, ki so jo ti Bošnjaki vložili v boj, da bi nekdanji visoki predstavnik Valentin Inzko vsilil spremembe Kazenskega zakonika BiH in prepovedal zanikanje genocida, je popolnoma nesorazmerna z učinki te energije. Inzko je vsilil, po slabem mandatu izpadel dober, Bošnjaki pa so si mislili, da so dobili laso, s katerim bodo ujeli vsakogar, ki zanika genocid. Po Inzkovi odločbi še nihče ni odgovarjal za zanikanje genocida.

Preden napišem, kaj so Bošnjaki izgubili po Inzkovi odločbi, in kaj so pridobili tisti, ki zanikajo genocid, se bom spomnil besedila iz leta 2020, ko sem napisal besedilo “Srebrenica je spet padla”. Takrat so me, pričakovano, razčetverili Bošnjaki, predvsem tisti iz Srebrenice. Govorili so, da oni živijo v Srebrenici, da sem podoben Mladiću in podobno. Danes, štiri leta kasneje, Srebrenico v absolutni oblasti vladajo srbsko-četniki in z ukinitvijo Titove in Ulice Reufa Selmanagića Črnega kažejo, da so na istih poteh, po katerih se je gibal Ratko Mladić v genocidnem pohodu. Kje so Bošnjaki v Srebrenici, naj odgovori tisti, ki so me kritizirali!

In spet me bodo kritizirali, ker menim, da bo Resolucija o genocidu v Srebrenici, ki jo namerava Generalna skupščina ZN sprejeti, dosegla enake rezultate kot Inzkova prepoved zanikanja genocida.

Po Inzkovi odločbi je v Srebrenici glorifikacija zločinov in zločincev dobila dodaten zagon, celo pogostile so se provokacije 11. julija, zadnja provokacija pa je v režiji oblasti skozi spremembo imen ulic. Po Inzkovi odločbi so Bošnjaki kot najštevilčnejši narod postali žrtev lastnih zahtevkov, zato smo v zadnjih štirih letih priča nenehnim napadom na povratnike v Rs z namenom izgona v miru kot nadaljevanje vojne strategije.

Na politični ravni so bili Bošnjaki po Inzkovi odločbi iz Ustave FBiH izločeni za 24 ur, v katerih se je izvolila oblast v FBiH, tisti, ki so Inzku odobrili sprejemanje odločitev, pa so izločili večinsko politično voljo Bošnjakov, da bi v državni oblasti bili kadri, pripravljeni izpolnjevati zahteve SNSD-ja in HDZ-ja.

Vse kaže, da bodo posledice Resolucije ZN o genocidu v Srebrenici pogubnejše za Bosno in Bošnjake. Kajti Resolucija ni nič drugega kot čiščenje umazanega obraza svetovne politike, ki je mogla, a ni preprečila genocida. Dejstvo, da gre za nezavezujoč dokument, ki sploh ne omenja tistih, ki jih je sodišče v Haagu obsodilo za genocid in njegovo nepreprečevanje, dodatno vzbuja dvom, da se Bošnjaki pakirajo za nova popuščanja zločinskim in hegemonističnim politikam skozi papir, s katerim bodo kot že poprej lahko govorili svetu: “Mi smo narod, nad katerim je bil storjen genocid”. Dejstvo, da se bo nekje v svetu lahko učilo o genocidu v Srebrenici, Bošnjakom pomeni enako kot Indijancem to, da se preučuje njihova tragična usoda, oni pa so živi le še v sledovih.

Vse, kar je navedeno v Predlogu resolucije, so civilizacijske vrednote, vendar se svet ni smel obnašati v skladu s temi vrednotami že pred in po resolucijah. Tam se pravzaprav začne in konča vsaka razumna potreba, da se predlagana Resolucija analizira.

Kajti vsak črka haških sodb je pomembnejša od resolucije ZN. V teh sodbah je jasno dokazana in presojena namera in dejanje, vendar to ni bilo dovolj svetovni politiki, zato je dovolila, da je zločinska politika predvsem dobila 49 odstotkov ozemlja Bosne in Hercegovine, v času po tem pa so ji za “pridobivanje” in “pomirjanje” privržencev zločinskih politik dali skoraj vse, kar je zahtevala.

Ko bo po resoluciji o genocidu v ZN stekel napad na reševanje državne lastnine Bosne in Hercegovine na način, ki Beogradu in Banjaluki ustreza, bodo Bošnjaki spoznali, da so še enkrat prostovoljno igrali igro s politiko umazane vesti. Na koncu bodo Bošnjaki lahko mahali s papirjem resolucije o genocidu v državi, katere ozemlje pripada tistim, ki so odgovorni ali so sodelovali pri izvrševanju genocida. Za ozemlje se je vojskovalo, kajti brez ozemlja ni ne države ne naroda. Le še nekdo naj pojasni bošnjaški politiki, da solza žrtve ni tisto, kar zahteva realpolitika preživetja.

Kajti pot, po kateri gre bošnjaška politika, se bo končala tako, da se bo nekje na katedrah prava in humanizma preučeval genocid v Srebrenici, v opombi pa pisalo: “Bošnjaki so izumrli po tem, ko je bila Bosna in Hercegovina razdeljena med Srbijo in Hrvaško”. Še samo, da razumemo.