Bodi lev kot tvoji predniki, ne pa cmeravček kot tvoji politiki

Včeraj smo bili ponosni, spominjajoč se bosanskih levov, ki so iz nič ustvarili in ubranili državo. Danes jokamo, ker nam nek politični pes ne dovoli gledati državne selekcije v mestecu na streljaj od glavnega mesta.

Kje smo se to izgubili, dragi rojaki? Zakaj in kako so nas iz naroda neustrašnih junakov spremenili v deževnike, ki razpadejo, takoj ko kdo nanje zakriči?

Včeraj sem bil na hribu Žuč, kraju, kjer zrak diši po junaštvu in pripravljenosti bosanskega človeka, da skoraj z golimi rokami premaga zločinsko ubijalsko železje. Včeraj se na Žuči ni jokalo od žalosti, ampak od tistega čudnega občutka, ko se ti v krvnem obtoku pomešajo ponos, trma, sreča, pa bi v naletu adrenalina stekel za prvim, ki bi rekel gremo proti Drini.

Potem pa se spustiš v dolino, odpreš medije in vidiš objokane, travmatizirane in na splošno povedano bednike, ki jokajo, da jih nekdo zaščiti pred načelnikom, županom, politiki, ustaši, četniki. To ne bi bilo čudno, če tisti, ki danes cmerijo, ne bi bili potomci tistih, ki so lomili tanke, podili zločince in s svojimi življenji gasili sanje o veliki Srbiji/Hrvaški! Cmerenje je izraz, ki ga sovražniki teh potomcev junakov upravičeno uporabljajo, saj odkar so nam vsilili neugoden mir, slišiš samo cmerenje in žalostinke!

Seveda ni v vsakem delu države tako, a na žalost v večjem delu je. In kar je najhuje od vsega, ni več problem, če si populacijska manjšina in te zatirajo, ampak si dovolil, da te tlačijo tudi tam, kjer si večina. Da, ti si dovolil in si popolnoma kriv, da te zatirajo, ker ne bereš lastne zgodovine in se iz nje ničesar ne naučiš. Če bi bral, bi vedel, da so se tvoji predniki ubranili povsod, kjer je počila ena puška ali bil vržen večji kamen.

Ti pa cmeriš, kličeš na pomoč politike, ki si jih izvolil po svojem cmeravem proračunu, včasih za pet bankovcev, včasih za lažna jamstva, včasih za propagando, da bo, ko se umaknejo »radikalni«, teklo med in mleko. A se sprašuješ, zakaj še vedno cmeriš, zakaj verjameš, da te bodo branili dobro plačani diplomati in tuji vojaki? Vem, da ne poznaš odgovora, a povedal ti bom: ti si potomec levov, ki se je zaradi udobja in konformizma spremenil v miš. Zato boš tudi izginil, če se ne zbudiš, pogledaš v preteklost in na podlagi nje ustvariš prihodnost, vredno človeka.

Bodi pripravljen, označen boš kot radikalen, a kdor koli dvigne glavo in zravna hrbtenico, nosi oznako, saj moraš biti pripravljen sprejeti dejstvo, da je mir, ki ga živiš, pravzaprav vojna, ki jo izgubljaš. In vse to potem, ko so se tvoji predniki levovsko borili, da bi preživeli, in ko so ustvarili Armijo in MUP RBiH, pripravljene osvoboditi domovino, so bili ustavljeni s tujo intervencijo.

Moraš biti pripravljen, a tudi pameten, da se ne bahaš s tem, česar nimaš, ampak na temeljih obstoječih možnosti pokažeš pripravljenost za boj, stopiš na megdan in rečeš dovolj je!

Pri tem ne poslušaj politikov, zlasti tistih iz Sarajeva. To so večinoma miši, ki so bili tudi tvojim prednikom ovira pri obrambi države. Poleg tega so cmeravci, ki branijo svoje udobje, saj je lagodno živeti na dobri in brezplačni gebiri, medtem ko lahko odgovornost preložiš na tujce. Redki so v Sarajevu tisti, na katere res lahko gledaš in računaš, zares redki, a jih je nekaj.

Glej Milorada Dodika, on ti je zgled. Glej tudi Dragana Čovića, spremljaj karto in uporabi načine, kako se oni borijo za svojo stvar, pa se ti začni boriti za našo stvar! Ko oni začnejo renčati, renči tudi ti, a dvakrat močneje, da razumejo, da si tu in da se nisi pripravljen predati ali pustiti, da ti vzamejo dom(ovino).

Obišči to domovino, poveži se z ljudmi enake pripravljenosti in videl boš, da z vsakim človekom več raste moč in možnost za obrambo in prehod v protinapad. Doslej si obiskoval morišča, obiskuj jih še naprej, a začni obiskovati kraje, kot so Žuč, Hasin vrh, Vozuća, Vlašić in podobni, pa boš videl, da so levi, tvoji predniki, nemogoče naredili mogoče, ker so imeli pogum in voljo za boj ter zavedanje, da jih ne bodo ubranila lažna jamstva iz sveta.

Naj ti bo v prihodnje motivacijsko sporočilo tisto rahmetli generala Mehmeda Alagića: »če si mi sebi dženazu klanjamo...«

Ko to storiš, ne bo več pomembno, da je tvoj šef diplomacije hrvaški pijun, da se tvoj minister za komunikacije sramuje tvojih levov, da ima tvoj minister za obrambo v glavi tombolo, pa izleti, kar prvo zadene usta, in da je tvoj član Predsedstva dezerter.

Ko storiš, kar je do tebe, ko boš pripravljen in močan, to ne bo več pomembno, ampak se bo situacija spremenila, ker te bodo tvoji sovražniki razumeli, se te bodo bali ob vsakem poskusu, da te potisnejo v geto in apartheid.

Bodi pripravljena žrtvovati se, kot so to počeli tvoji levi, in ne bodi žrtev vsake ojebine, ki ti vsiljuje pravila iz srednjega veka.

In najpomembneje, ne verjemi lisicam, ki ti ponujajo sprostitev odnosov z drugimi narodi, saj ti nikoli nisi imel problema z drugimi narodi. Nimaš ga niti danes, saj se z njimi družiš, posluješ, veseliš in žaluješ.

Tvoj problem je v politiki, ki sledi zemljevidu poti tistih, ki so jih porazili tvoji predniki levi. Ti bodi pripravljena biti lev, ki bo porazil to politiko, z narodom pa nikoli nisi imel problema.

To je moje sporočilo z osvobojene Žuči, 8. junija 2026. leta, ti pa poglej, ali boš nadaljeval s cmerenjem, čeprav trideset let gledaš, kako to ne pomaga, ali boš zravnal hrbtenico in dvignil glavo, da te bodo vzeli resno, v svoji deželi, na svoji zemlji!