Napisal: Armin Sijamić
Odnosov med Kitajsko in Indijo ni mogoče pravilno razumeti le v danem zgodovinskem trenutku, saj rivalstvo dveh geopolitičnih velikanov traja že stoletja. To nista le sosednji rivalski državi, to sta dve civilizaciji, ki se ne želita podrediti druga drugi. Dve najštevilčnejši naciji sta tokrat v sporu zaradi Maldivov, najmanjše azijske države s pol milijona prebivalci, čigar 'greh' je, da leži ob pomembnih plovnih poteh, ki ju želita nadzorovati obe sili.
Konec septembra lani je na predsedniških volitvah na Maldivih zmagal Mohamed Muizzu, dotlej župan glavnega mesta Male. Muizzu je vodil kampanjo pod sloganom „Indija ven“ in javnost ga je prepoznala kot prokitajskega kandidata. Dotlej predsednik Mohamed Solih je veljal za proindijskega politika.
Od razpisa volitev se je govorilo o tem tekmovanju in to je pritegnilo pozornost po vsem svetu. Ta otoška država s stotinami koralnih otokov in atolov je ljudem po svetu znana kot turistični raj, tistim, ki preučujejo geopolitiko, pa so Maldivi znani kot skupina otokov v Indijskem oceanu, ob katerih obalah potuje skoraj polovica svetovne nafte. V širšem kontekstu je to ena pomembnih vezi v kitajskih načrtih za prisotnost v Indijskem oceanu in naprej proti Perzijskemu zalivu in Sueškemu prekopu, medtem ko Indija na Maldivih vidi okvir za prizadevanja za motenje kitajskih pomorskih poti in preprečevanje lastnega obkoljevanja.
Pogled na geografsko karto jasno kaže pomen Maldivov in zakaj se Indija in Kitajska borita za to državo. Kitajske ladje plujejo med Maldivi in Indijo oziroma Šrilanko. Nadzor nad to pomorsko potjo je zato tako pomemben, še posebej za Kitajsko, če vemo, da imata na Sejšelih in Mavricijusu indijske vojaške postojanke, medtem ko je na otoku Diego Garcia nameščena resna ameriška sila, oziroma baza, ki lahko sprejme trideset tisoč vojakov in gosti največje ameriške ladje in bombnike B-52, ter da so tam britanska in francoska čezmorska ozemlja.
Zato je za Kitajsko obvladovanje Maldivov in podobnih držav izjemnega pomena, še posebej zaradi varnosti dolgih plovb njenih ladij. Peking želi preprečiti konkurenčnim silam vpliv na kitajsko plovbo. Od tod Kitajska v zadnjih letih dela na svoji prisotnosti na Tajskem, v Mjanmaru, na Šrilanki, Maldivih in v afriški državi Džibuti, kjer ima vojaško bazo.
Poleg tega je Kitajska močno vstopila v Srednjo Azijo, Pakistan, Afganistan, Iran, Bližnji vzhod..., širi svojo pobudo „Pas in pot“. Pogled na zemljevid kaže, da so to vse države, ki obkrožajo Indijo. Po tem, ko so se Maldivi leta 2017 pridružili tej pobudi, je opozicija Pekingu očitala „grabljene zemlje“, medtem ko je nekdanji predsednik Solih zahteval redefiniranje položaja svoje države v tem projektu. Sedanji predsednik Muizzu je v začetku leta zahteval močnejše povezovanje s Kitajsko.
„Zaveznici“ iz BRICS-a in ŠOS-a
Te dni je New Delhi vznemirila novica, da na Maldive prihaja ladja „Xiang Yang Hong 3“, ki je po trditvah Pekinga na znanstveni misiji zbiranja podatkov v Indijskem oceanu, ter da se tam ustavi zaradi menjave osebja in oskrbe z zalogami. Z vidika mednarodnih norm v tem ni nič spornega, a v Indiji verjamejo, da je ladja tam zaradi zbiranja podatkov za kitajsko vojsko.
To ni prvič, da kitajske ladje prihajajo pred indijske obale. Tako sta leta 2014 Šrilanko obiskali dve kitajski podmornici, v zadnjih dveh letih pa še dve raziskovalni ladji. Omenjena ladja „Xiang Yang Hong 3“ je bila pravzaprav na poti na Šrilanko. Verjame se, da je ladja spremenila smer zaradi pritiska Indije na Šrilanko, zato je nadaljevala pot proti zavezniku na Maldivih, predsedniku Muizzuju, ki je prejšnji mesec obiskal Kitajsko na petdnevnem obisku. Po tem so Maldive obiskale kitajske delegacije in napovedani so novi infrastrukturni projekti.
Da je Kitajska Maldive prevzela od Indije, dokazuje tudi to, da je Muizzu odredil umik 80 indijskih vojakov z Maldivov, ki so bili tam nameščeni skupaj z doniranimi letali tej otoški državi. Muizzu je odredil, da se prva skupina indijskih vojakov umakne v marcu, druga pa v maju. Ta skupina vojakov je Indiji omogočala nadzor nad ključnim delom Indijskega oceana. V Indiji se sprašujejo, ali ju bodo nadomestili kitajski vojaki. Nato je Muizzu napovedal, da ne bo obnovil sporazuma z Indijo o hidrografskem raziskovanju morskega dna v vodah Maldivov, nato pa se na proslavo 75. obletnice Dneva republike Indije, ki je potekala v Maléju, ni udeležil nihče iz maldivske vlade.
Ta kitajski triumf pred obalami Indije kaže rivalstvo dveh članic BRICS-a in Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS), ki sta bili v Moskvi in Pekingu zasnovani kot orodji za odpravo zahodne dominance in za sodelovanje „globalnega juga“. Takšen obračun okoli nadzora nad najmanjšo državo v Aziji govori o tem, kolikšne so razlike med dvema najštevilčnejšima državama. Še več, to je potrditev, da se obračun Indije in Kitajske zaostruje, v zadovoljstvo Washingtona in predsednika Josepha Bidna, ki je premieru Narendri Modiju sredi lanskega leta ponudil privlačno ponudbo.
Maldivi niso edini primer, da se stvari med Indijo in Kitajsko ne razvijajo v smeri sodelovanja. V zadnjih nekaj letih je Indija delala na privabljanju podjetij z Zahoda, oziroma jih je prepričevala, naj zapustijo Kitajsko. Poleg tega je Indija članica pobude Quad (ZDA, Indija, Japonska, Avstralija), katere edini dejanski cilj je zajezitev kitajskega vpliva. Nato je Indija pred dvema letoma Filipinom prodala protiladijske rakete BrahMos, s čimer je okrepila mornarico za obračun s Kitajsko v Južnokitajskem morju, kar je verjetno potekalo z odobritvijo Washingtona. Verjame se, da je Indija orožje ponudila tudi Indoneziji in Vietnamu, ki kitajsko obnašanje v tem morju vidita kot grožnjo.
Obračun starih tekmecev
Kitajsko-indijski obračun traja, tako kot je trajal v preteklih letih, kljub temu, da je bilo razglašeno zavezništvo Pekinga in New Delhija skozi različne forume. Popolnoma jasno je, da Indija nadaljnje krepitve Kitajske vidi kot grožnjo, medtem ko se Peking boji, da bi se lahko gospodarski in drugi tokovi obrnili v korist Indije, zdaj ko je postala najštevilčnejša država na svetu in ko Zahod resno računa z omejevanjem odnosov s Kitajsko.
V zadnjih mesecih je Modi skoraj ustavil delovanje BRICS-a in ŠOS-a, te organizacije je zreduciral na gospodarski forum, kar zagotovo ni bila zamisel Moskve in Pekinga, ko sta jih ustanavljala. Najnovejši kitajski vpliv na Maldivih in drzno ravnanje Muizzuja z Indijo kaže, da Peking ne zaupa preveč Modijevim namenom in da ponujena roka partnerstva pogosto prinaša tudi zadržke. To ni bilo tako izraženo v času, ko je Indijo vodil Manmohan Singh, z indijskim nacionalistom, kot je Modi, pa stvari stojijo povsem drugače.
Kitajski predsednik Xi Jinping do zdaj ni našel načina, da bi Modija prepričal, naj se skupaj upreta Zahodu, tako kot ga ni prepričal Vladimir Putin, da ga podpira v vojni proti Ukrajini. Kljub temu za Moskvo in Peking to ne bi smelo biti presenečenje, saj sta imela prej podoben problem v BRICS-u z brazilskim predsednikom Jairom Bolsonarom, ki je bil navezan na Donalda Trumpa in ki je trdno držal roko na zavori pri vsakem koraku BRICS-a, ki bi lahko ogrozil Washington.
Medtem ko Kitajska šteje izgubljeni čas v delovanju organizacij, na katere resno računa, Indija verjame, da lahko za svojo politiko dobi koncesije od Zahoda. S te točke je še bolj očitno, da je Biden s omenjenim dogovorom z Modijem naredil dobro delo za ZDA in Zahod, oziroma da Peking ni našel odgovora, temveč izbira konfrontacijo pred obalami Indije. V interesu Zahoda je, da ta konfrontacija traja, dokler Modi daje prednost nacionalnim interesom pred poslušnostjo drugi državi, organizaciji ali zavezništvu. Primer Maldivov dokazuje, da se Indija in Kitajska lahko spopadeta tudi brez prisotnosti Zahoda.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
