Bosna in Hercegovina za resničen napredek potrebuje evropsko pravo, ne evropsko politiko

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici in polaganje cvetja delegacije EU na vojaško pokopališče v Bratuncu, kjer so pokopani pripadniki vojske in policije, ki so zagrešili genocid, je bistvo politike mednarodne skupnosti, torej tudi politike EU do BiH pred, med in po izvršitvi genocida.

To gnusno dejanje je jasen dokaz, da bo približevanje in končno članstvo BiH v EU moralo biti plačano, vendar manj s pravnimi reformami, bolj pa z resnico o vojni in storjenih zločinih. Da je EU za implementacijo takšne politike našla plodna tla v BiH, kaže tudi gromozanska molčečnost domačih politikov in institucij, katerih obveznost je ne le varovanje interesov države BiH, ampak tudi varovanje resnice o vojni v BiH.

Cvetje na vojaškem pokopališču, kjer so pokopani celotni posmrtni ostanki pripadnikov vojske in policije, ki so zagrešili genocid, in hkrati sočutje do posmrtnih ostankov žrtev genocida, nedvomno predstavlja nesprejemljivo dejanje in poveličevanje zla, kar je treba odprto povedati v interesu lastne prihodnosti, resnice in pravice.

Glede na to, da je takšno ravnanje v neposrednem nasprotju s sodbami mednarodnih in domačih sodišč, ki so poleg genocida dokazale tudi številne druge oblike množičnih in sistematično izvršenih vojnih zločinov s strani pripadnikov vojske in policije, katerim delegacija EU izraža spoštovanje, bi poleg javne obsodbe teh gnusnih dejanj končno trebalo postaviti tudi vprašanje pravne odgovornosti evropskih birokratov, ki tako ravnajo.

V nasprotnem bodo takšna dejanja vse pogostejša in sčasoma bodo postala osnova naše zgodovine.

V BRATUNCU NA POKOPALIŠČU NI DVA, AMPAK EN SPOMENIK

Glede na to, da hinavščina politike mednarodne skupnosti ne pozna meja, kar ponovno dokazuje tudi najnovejše sporočilo delegacije Evropske unije v BiH, s katerim se opravičuje polaganje cvetja na pokopališču v Bratuncu, ne smemo biti presenečeni, če bo eden od pogojev za članstvo BiH v EU kmalu postal tudi zahteva, da delegacija preživelih žrtev genocida v interesu „ustvarjanja okolja, primernega za spravo“, položi cvetje na vojaško pokopališče v Bratuncu.

Takšen odnos ni nemogoč, preprosto se naravno vklaplja v hinavski koncept „empatije in spoštovanja“, ki v kontinuitetu zaznamuje politiko EU do BiH, kar pomeni enako odgovornost strani v „tragičnem spopadu“, kot uradniki EU radi imenujejo agresijo, genocid, etnično čiščenje in druge množične ter sistematično načrtovane in izvršene zločine.

Trditev iz kabineta delegacije EU, da je bila s polaganjem cvetja počastitev izkazana izključno civilnim žrtvam vojne na spomeniku, ki združuje vojne in civilne žrtve, ki so umrle v vojni, ki je bila po sodbah haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo klasična agresija, je sama po sebi dokaz, da delegacija EU vodi hinavsko politiko dvojnih meril. Spomenik v Bratuncu namreč ni posvečen samo civilnim žrtvam, niti ni spomenik nedolžnim civilnim žrtvam, umorjenim v obdobju agresije od 1992. do 1995. leta.

Verjetno je samo delegaciji EU jasno, kako se s polaganjem cvetja na spomenik, ki je bil postavljen v čast vojaškim in civilnim žrtvam vojne, ki je posvečen tudi žrtvam druge svetovne vojne, lahko izkaže čast samo civilnim žrtvam iz obdobja 1992–1995.
Iracionalna empatija in spoštovanje, ki ju EU izkazuje tistim, ki so zagrešili genocid, sta poleg tega, da sta z vidika humanističnih in civilizacijskih vrednot nesprejemljiva, nesprejemljiva in nevzdržna tudi z vidika mednarodnopravnih norm.

Zveni neverjetno, da je po sporočilu delegacije EU v BiH opravičilo za polaganje cvetja „sprejemanje zgodovinskih in sodno ugotovljenih dejstev“. Ostaja nejasno, kaj delegacija EU šteje pod „zgodovino in dejstva, ki jih je zgodovina ugotovila“, vendar ni dvoma, da so proti takšnemu ravnanju delegacije EU „sodno dokazana dejstva“, in to je najpomembnejše.

Če upoštevamo dejstvo, da zgodovino ustvarjajo tisti, ki razpolagajo z močjo in mehanizmi odločanja, v odnosu do BiH pa je to EU, potem nas ne bi smelo pretirano presenetiti, da je to sramotno sporočilo delegacije EU pravzaprav predgovor in uvod v neko novo zgodovino BiH, in sicer zgodovino po meri EU in zgodovino po meri tistih, ki so zagrešili genocid.

Edino, kar takšnemu namenu stoji na poti, na žalost niso domači politiki, ki so dolžni varovati in ščititi resnico o boju BiH za lastno preživetje, ampak so to sodbe haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in sodba Mednarodnega sodišča za genocid.

Glede na to, da je haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo ugotovilo, da je v BiH potekal meddržavni oboroženi spopad, v katerem so sodelovale tri države, od katerih je R BiH bila napadena država, ter da je Mednarodno sodišče sodilo, da je bil v BiH izvršen genocid s strani vojske in policije, nad katero je sosednja država imela splošno kontrolo, in da so ta dejstva sodno dokazana, kakršno koli obrazloženje ali pojasnilo delegacije EU v BiH za to sramotno dejanje ne more prestati testa humanistično-civilizacijske, ampak kar je še pomembneje – pravne preveritve.

Še več, „ustvarjanje okolja, primernega za spravo“, po formuli delegacije EU, je nedvomno pot v nek nov meddržavni oboroženi spopad in nov genocid, saj je okolje, v katerem sta žrtev in agresor enaka, v katerem sta Armija RBiH, ki je branila evropske vrednote, in tisti, ki so te vrednote poteptali, enaka, v katerem sta tista, ki sta kršila mednarodno pravo, in tista, ki sta spoštovala to pravo, enaka, je zagotovo okolje za prebujanje temnih duhov nedavne preteklosti.

Ambijent in okolje zla, v katerem sta žrtev in zločinec enaka, predstavlja kraljestvo zla, v katerem zlo vidi in vedno najde svojo novo priložnost. In prav ravnanje delegacije EU v BiH ponovno odpira vrata temu kraljestvu zla.

A na vhodu teh vrat piše: „Dopustili smo pokol Bošnjakov, kdo nam lahko prepove, da danes izkažemo čast njihovim dželatom. Ne pozabljamo, da je bilo to storjeno z našim dovoljenjem in po našem nalogu.“