Piše: Armin Sijamić
Sirija se je ponovno znašla v središču pozornosti svetovnih medijev. Premirje, ki je trajalo od marca 2020, je bilo 27. novembra prekinjeno z ofenzivo, ko so sile iz Idliba v samo osmih dneh zavzele največje mesto v državi, Alep, nato pa še četrto na tem seznamu – mesto Hama.
Cevi orožja libanonskega Hezbolaha in izraelske vojske se niso ohladile, že se je začelo streljati v sosednji Siriji. Nekateri so se spomnili besed izraelskega premierja Benjamina Netanyahua, ki je sredi vojne v Gazi dejal, da se ustvarja novi Bližnji vzhod. Drugi pravijo, da vojna v Libanonu in Gazi ni povezana s tisto v Siriji, oziroma da je to le nadaljevanje sirijskih razprtij.
Toda glede Libanona in Hezbolaha je vojna v Siriji povezana z njima, saj je ta država glavna logistična pot za oskrbo šiitskega gibanja. „Ustvarili smo ISIS, da uničimo Hezbolah,“ je nekoč dejal ameriški general Wesley Clark v pogosto citiranem intervjuju za ameriški CNN. ISIS so podpirali „naši prijatelji in zavezniki,“ je dodal. Donald Trump je v boju za svoj prvi mandat večkrat ponovil, da je takratni predsednik Barack Obama „ustanovil ISIS“.
Sirijski pekel
Glavna tarča ISIS-a, oziroma skupine, ki je imela različne različice imena Islamska država, je bil sirski predsednik Bašar al Asad. Njegovi nasprotniki mu pripisujejo diktaturo in brutalnost pri vladanju, zaradi česar mora oditi s položaja, čeprav v muslimanskem svetu obstajajo večji in dolgoletnejši vladarji od Asada. Z podporo sirijske opozicije, ki je bila sprva daleč od ISIS-a in drugih skupin, so države, ki nikoli niso imele volitev, kritizirale Sirijo zaradi pomanjkanja demokracije.
ISIS-a je v Siriji zdaj le še v sledovih. Glavna sila, ki želi Asada vreči s položaja, na katerega je prišel leta 2002 po smrti očeta Hafeza, ki je Sirijo vodil 29 let, je skupina Hayat Tahrir al-Sham (HTS). To je nekdanji ogranak Al Kaide v Siriji, njen vodja Abu Mohamed al-Golani pa je na seznamu iskanih oseb Združenih držav zaradi terorizma in za njegovo aretacijo država ponuja nagrado deset milijonov dolarjev. Vendar pa je HTS zdaj za ZDA manjše zlo kot Asad, kar je pokazala tudi zadnja ofenziva.
HTS naj bi se distanciral od Al Kaide in se spopadel z ISIS-om. Vendar pa nikoli ni bilo vprašanje, da si vsi želijo Asada vreči s položaja in iz Sirije pregnati iranske in ruske sile, pa tudi Hezbolah in šiitske milice iz Iraka in Afganistana, ki so prišli na povabilo mednarodno priznane oblasti.
Na drugi strani Asad svoje nasprotnike imenuje teroriste, celo tiste, ki nimajo nobene povezave z nasiljem. HTS-u in „sirijski opoziciji“, kot se pogosto imenujejo vsi, ki so na terenu proti Asadu, so se pridružili borci iz več deset držav. V bojih za Alep teh dneh so se na posnetkih pojavili ljudje iz Afrike, Srednje Azije, Bližnjega vzhoda, Evrope..., pred tem pa so bivali v Idlibu.
Ukrajinski Kyiv Post (KP) je v soboto objavil članek, v katerem navaja, da je Ukrajina trenirala sirijske upornike, ki imajo podporo Turčije in ki so izvedli napad na Alep. KP navaja, da so ukrajinske službe trenirale sirijske upornike za uporabo dronov in za druge vrste bojevanja. Junija je isti medij objavil posnetke z juga Sirije, ob meji z Izraelom, kjer Ukrajinci napadajo rusko vojsko, kar je del spopada teh dveh držav, ki poteka po vsem svetu.
Prekršeno premirje
Rusija, Turčija in Iran so v okviru dogovora iz Astane prej vzpostavili premirje, ki se je spoštovalo do 27. novembra. Sirija je uničena in razdeljena. Severovzhodni del upravljajo Kurdi, kjer imajo ZDA svoje vojaške baze, severozahodni del HTS in skupine s podporo Turčije, ostalo pa Asad, pri čemer nekatere cone upravljajo Iranci, medtem ko se okoli mesta Tartus sprašuje Rusija, kjer ima svojo edino sredozemsko pomorsko bazo. Poleg tega je Asad pod mednarodnimi sankcijami, Izrael pa že leta bombardira vse, za kar meni, da ima povezavo z Iranom in Hezbolahom.
Dogovor iz Astane je bil nekakšen izraz dobre volje Rusije in Irana do Turčije, saj so v prejšnjih spopadih Asadove sile, podprte z ruskimi in (pro)iranskimi, pregazile nasprotnike, razen Kurdov, ki so imeli ameriško zaščito in ki se nikoli niso povsem odpovedali povezavam z Damaskom, vendar so sovražniki Ankare. Ankaru je takrat, kot tudi danes, plašilo, da bi ob padcu Idliba milijoni beguncev in na deset tisoče oboroženih ljudi prišlo v Turčijo. Zahod, ki je podpiral tisto, kar se imenuje sirijska opozicija, je prepustil Turčiji ta problem, da se z njim spopade sama. Turška vojska je prešla v Sirijo in organizirala oborožene skupine ob turški meji, v prvih vrstah proti sirijski vojski pa je HTS, ki ga del medijev teh dni poskuša predstaviti kot ne tako nevarno organizacijo, kljub temu, da ga je Varnostni svet Združenih narodov razglasil za terorističnega.
Rušenje Asada ni ideja Ankare, čeprav je kasneje stopila ob opozicijo. Še več, Asad in Recep Tayyip Erdogan sta imela dobre odnose. Asada je želel odstraniti Zahod z namenom, da izraelskega sovražnika premakne s svojih meja in da preko Sirije iz arabskih monarhij potečeta nafta in plin proti Evropi, s čimer bi Rusijo izločil iz igre in Iran potisnil od Sredozemlja. Tako bi bil Hezbolah odrezan od dotoka pomoči iz Irana in vprašanje časa bi bilo, kdaj bi Izrael Libanon postavil pod svoj nadzor.
Ta „čudna“ povezava Izraela in vojne v Siriji je v medijih na Zahodu tema, o kateri se malo govori. Obstajajo dokazi, da je Izrael Asadovim nasprotnikom pomagal, zdravil ranjene, napadal položaje sirske vojske..., oni pa niso izstrelili naboja proti Izraelu, čeprav so se več let nahajali ob meji.
Seveda to ne pomeni, da so tisti, ki jim je Izrael pomagal, pod njegovim nadzorom, saj ima tudi ta država pravico, da se drži stališča, da je „sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.“
Vendar pa v medijih na Zahodu priča smo čudni terminologiji pri poročanju iz Sirije, Gaze in Libanona. Tisti, ki so proti Asadu, so „uporniki“, čeprav prihajajo iz več deset držav, tisti, ki niso del HTS-a, pa so „zmerna opozicija“. Pripadniki Hamasa so „militanti“ in „teroristi“, čeprav je Palestina okupirana, pripadniki Hezbolaha pa so „teroristi“, čeprav je stranka del libanske vlade.
Bojevi potekajo, diplomati se pogajajo
V osmih dneh so bili položaji sirske vojske pregaženi. Poleg Alepa in Hame so padla letališča in baze, kjer so bili nameščeni sodobni ruski radarji, sistemi protizračne obrambe, letala, helikopterji, iranski droni... Bliskovito napredovanje HTS-a kaže, v kakšnem stanju je sirska vojska.
V Damasku menijo, da za napadom stoji Turčija, ki je napad pomagala na različne načine in ki je pred samo nekaj meseci Asadu ponujala pogajanja, kar je on zavrnil in zahteval umik turških sil iz Sirije. Sirijci obtožujejo tudi ZDA in Izrael. ZDA so skoraj bombardirale šiitske iraške milice, ki so šle v pomoč sirijski vojski, Izrael pa je obstreljeval lokacije po vsej Siriji. Novi napadi so olajšani tudi s tem, da je Sirija izgubila del protizračne obrambe v Alepu in drugod.
Izguba Alepa in Hame je velik udarec za Asada, vendar ni odločilna za njegov padec, še posebej ne za Rusijo, Iran in (pro)iranske milice. Mesto Homs ima največji pomen za sile, ki stojijo za sirijsko vlado. V tem mestu se križajo kopenske poti med Tartusom in Damaskom oziroma Libanonom in Iranom, vzhodneje po cesti proti Palmiri, Deir Ez Zoru in do iraške meje. Če bi izgubili Homs, bi Iranci in Hezbolah še vedno, čeprav oteženo, lahko ostali povezani, vendar bi Damask izgubil kopensko povezavo s Tartusom in Latakijo, kjer živi največ Alavitov, katerim pripada tudi sam Asad.
Sirijska vojska zdaj utrjuje položaje okoli Homsa, neuradne informacije pa govorijo, da so se tja napotili tudi pripadniki Hezbolaha. Alep, Hama in Homs so locirani v ravnicah, ki so tokrat bile zaveznik napadalcem. Na njihovi zahodni strani sta Tartus in Latakija, obdani z gorami. Če bi se sirijska vojska, ki ji je Asad konec meseca zvišal plače za petdeset odstotkov, utrdila okoli Homsa, bi ji to omogočilo, da zaustavi napredovanje nasprotnikov in pridobi čas za protinapad, ali pa da čaka na izid diplomatskih pogajanj Turčije, Irana in Rusije.
V zadnjih dneh so uradniki treh držav govorili. Te tri države so pokazale, da lahko sklenejo začasen mir, ne pa dokončnega, saj tisto, kar se dogovorijo, ne zavezuje ZDA in Kurdov. Dodaten problem je, da o arabski Siriji ne odločajo arabske države in Arabci, kar samo kaže, kako internacionalizirana je sirijska kriza in kako uničena je Sirija kot država, čeprav so najmočnejše arabske države sramežljivo poskušale Damask vrniti v arabska okrilja. Asad in njegovi nasprotniki v Idlibu s takšno politiko arabske države ne bodo obnovili, tudi če preživijo vse vojne.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
