Piše: Armin Sijamić
Španskim medijem, ki je sicer malo poznan širši javnosti, je teh dneh pretresel Kavkaz. Odločitev Armenije bi lahko spremenila Kavkaz, Srednjo Azijo in Bližnji vzhod.
Za španski medij Periodista Digital mnogi donedavno niso slišali. Majhno število sledilcev na družbenih omrežjih, glede na to, da je španščina materni jezik pol milijarde ljudi, kaže, da ne uživa velike priljubljenosti. Toda ta teden je pokazal, da lahko ima ogromen vpliv celo na drugem koncu Evrope – na Kavkazu.
Ta medij trdi, da je prek armenske diaspore v Franciji prišel do „skrivnega memoranduma“, ki so ga podpisali Armenija, Azerbajdžan in Združene države Amerike, po katerem bodo tri države gradile koridor „Trump Bridge“ skozi armensko pokrajino Sjunik. Koridor, dolg 42 kilometrov, bi povezal azerbajdžansko eksklavo Nahičivan in preostanek ozemlja te države, upravljalo pa ga bo neimenovano ameriško podjetje 99 let, čeprav bi Erevan formalno obdržal suverenost.
Članek bi morda ostal neopažen pri večjemu številu bralcev, če ga na družbenih omrežjih ne bi množično delili in citirali (pro)ruski profili, ki so to predstavili kot izdajo armenskega naroda s strani prozapadnega premierja Nikola Pašinjana.
Da se je španski medij dotaknil pomembne in občutljive teme, je pokazala tudi hitra reakcija Erevana. „To lažno novico je objavila spletna stran sumljivega izvora z imenom Periodista Digital, ki je bila večkrat deležna kritik, ker služi kot platforma za uporabo lažnih oseb in distribucijo manipulativnih in neutemeljenih materialov. Navedeni članek nima nikakršne povezave z resničnostjo,“ so sporočili iz vlade Armenije. Vlada dodaja, da je njihov projekt z imenom „Križišče miru“ na mizi in da je o njem premier Pašinjan zadnjič javno govoril 16. julija.
Koridor, ki spremeni vse
Zasedenost Rusije z agresijo na Ukrajino je odprla prostor drugim silam, da vstopijo na Kavkaz. Tudi drugi mediji so pisali o tem delu sveta in razpravljali, kaj bi za regijo pomenil „Zangezurski koridor“, kot ga imenuje uradni Baku. Da se nekaj na terenu dogaja, potrjuje tudi nervoza Moskve, ki se kaže v pojačanih medijskih napadih na Pašinjana. Vzporedno že tedne poteka obračun Rusije in Azerbajdžana zaradi različnih obtožb, tako da so bili nekateri ljudje aretirani in nekateri sestanki odpovedani.
Dodatno pomembnost temu vprašanju je dala izraelsko-iranska vojna, po nekaterih obtožbah, da je Izrael uporabljal Azerbajdžan za napade na Iran, čeprav tega Teheran ni omenjal. Odlične povezave Bakua in Tel Aviva te špekulacije dodatno podžigajo, kot tudi možnost, da se tretje države vrinejo na meji med Armenijo in Iranom, oziroma Rusijo in Perzijskim zalivom, če gledamo širšo sliko regije.
Kako bo Azerbajdžan povezal svoje ozemlje, je vprašanje največjega pomena za Kavkaz in sile, ki tam imajo interes. Če bi Armenija dovolila, da skozi njeno ozemlje poteka koridor, ki ga ne bo nadzorovala, to spremeni regijo. Namreč, zdaj Azerbajdžanci do ostanka svoje države potujejo skozi Iran, kamor Turčija, z namenom priti do Srednje Azije, pošlje več kot štirideset tisoč tovornjakov letno.
Koridor čez Armenijo bi lahko spremenil tudi energetsko sliko Evrope, saj bi azerbajdžanski plin, kot tudi tisti iz Kazahstana in ostale Srednje Azije, lahko prek Turčije poslali v Evropo. To bi Rusiji v kratkem odvzelo približno petnajst odstotkov deleža na evropskem trgu. Koridor bi lahko omogočil med petdeset in sto milijard dolarjev letnega prometa do leta 2027 in skrajšal trgovinske poti med Evropo in deli Azije za dvanajst do petnajst dni.
Regionalni odnosi
Navedeno je znano vsem, ki jih zanima Kavkaz, in tu ni nič novega. Toda zgodba se je aktualizirala aprila letos, ko je armenski parlament sprejel niz ukrepov, ki državo vodijo k članstvu v Evropski uniji. Nekaj prej, januarja, je Donald Trump za vršilca dolžnosti direktorja Ureda za evropske in evroazijske zadeve v State Departmentu imenoval Louisa L. Bona, ki je bil svetovalec državnega sekretarja za pogajanja o Kavkazu. Bono je predlagal mednarodno spremljanje koridorja skozi Armenijo, po vzoru Panamskega prekopa ali koridorjev proti Berlinu med hladno vojno.
Zahodu, še posebej Washingtonu, je jasno, da je del Kavkaza naveličan Rusije Vladimirja Putina in da je pravi čas, da se stvari premaknejo z mrtve točke. Rusija po vojni za Gorski Karabah in po tem, ko je prej v Erevanu na oblast prišel Pašinjan, nima načina, da bi privabila nekdanje sovjetske republike. Armenija ima dovolj revščine, bogat z viri pa Azerbajdžan želi dodatni razvoj.
Povezovanje Nahičivana in ostalega Azerbajdžana je interes Turčije, ki bi se tako vpletla v še eno povezavo med Evropo in Azijo. Turčija bi prek Azerbajdžana postala most do Srednje Azije, kjer ima svoje interese že stoletja. Nadaljnji prodor Turčije v ta del sveta bi bil slaba novica za Moskvo, ki že od razpada ZSSR od Irana pričakuje, da tam omejuje turški vpliv.
Iran želi ohraniti mejo z Armenijo in ima dobre odnose z Erevano. To se je lahko videlo že prejšnji teden iz besed iranskega veleposlanika v Erevanu Mehdi Sobhanija. Sobhani pravi, da Iranu ni v napoto, da se Azerbajdžan približuje Zahodu, še posebej Evropski uniji, in da Teheran spoštuje odločitve „neodvisne države“, ki ima pravico do „neodvisne zunanje politike“.
Sobhani pravi, da je Iran pomagal Armeniji pri diverzifikaciji njene zunanje politike. Navedel je tudi dva primera. Napravo za predelavo odpadkov v Armeniji je gradilo iransko podjetje z denarjem Svetovne banke in Evropske unije, ter modernizacija carinske pisarne Meghri, ki jo izvaja Iran, financirajo pa jo evropske finančne institucije.
Iranski diplomat trdi, da se z približevanjem Armenije in Evropske unije odpira priložnost tudi za nadaljnje regionalno sodelovanje, ki bo vključevalo Teheran, in da imajo iranske oblasti polno zaupanje v armensko vlado. „Zaupamo našim armenskim prijateljem, armenska vlada pa je zelo pozorna pri podpori in zaščiti svojih odnosov z Iranom, saj je to v interesu obeh držav in obeh narodov,“ je dejal.
Zahod ali Kitajska
Takšen iranski odnos je morda presenečenje ali pa namig na rahel iranski preobrat. Rusija je že od vojne v Siriji kazala, da tretjim stranem pogosto dela usluge na račun Irana. Treba se je spomniti, da je Rusija dovolila, da Izrael leta bombardira (pro)iranske položaje v Siriji. Prav tako je med izraelskimi napadi na Iran prejšnji mesec Moskva poskušala, da se ne zameri Izraelu, čeprav med dvema sosednjima državama obstajajo sporazumi o „strateškem partnerstvu“.
Vendar pa so stvari daleč od uresničitve, Azerbajdžan in Armenija pa že dolgo pogajata o končnem mirovnem sporazumu. Ta sporazum bo prvi korak pri reševanju vprašanja koridorja in nato pri pozicioniranju velikih sil na Kavkazu. Pred končnim sporazumom bo najverjetneje potreben tudi referendum za spremembo ustave Armenije, kar bo priložnost opoziciji, da ruši Pašinjanovo vlado.
Armeniji in Azerbajdžanu je postalo jasno, da se jim odpira priložnost, če stvari uredijo, da postanejo most, ki povezuje Zahod in Kitajsko, Evropo in Azijo, ter da na tem zaslužijo ogromen denar. V kitajski pobudi „Pas in pot“ imata Iran in Kavkaz posebno pomembnost.
To bi lahko prineslo večjo ali manjšo korist vsem državam v tem delu sveta, razen Rusiji, ki bi lahko izgubila še dve državi, v katerih je desetletja odločala. Nervoza v Moskvi kaže, da se jim aktualni procesi med Armenijo in Azerbajdžanom ne dopadajo, iz stanja na terenu pa je razvidno, da so v tem, v glavnem osamljeni, vendar ne poraženi.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
