Znanost, visoko obrazovanje in zakonodajni okvir

V tem kratkem besedilu javnost spomnim na nekaj bistvenih misli o mestu in funkciji družboslovnih in humanističnih ved v družbi. Na tem mestu ni treba ponavljati koncepta metodologije Maxa Webra niti spodbujati starega spora med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami ali, kot je to formulirano v nemško govorečem območju, med Geisteswissenschaften in Naturwissenschaften. To je danes nepotreben in neploden spor.

V današnji Bosni in Hercegovini je treba vprašanja o znanosti, znanju in visokem šolstvu usmeriti v drugem smeri in v kontekst drugih družbeno-pragmatičnih ciljev, ki se razlikujejo od tistih iz 19. in prve polovice 20. stoletja v Evropi! Nesprejemljivo je, da preglasni “tehniki” zakrivajo pomen osredotočanja na BOSANSKO VPRAŠANJE kot ključno vprašanje te države, njenih državljanov in prihodnosti. To težko vprašanje razrešujejo družboslovne in humanistične vede!!! To je njihova naloga in samo one to lahko storijo. Kdo bo govoril in pisal o dramatičnih pojavih in procesih v zadnjih tridesetih letih Bosne? Kdo bo razumel umazano vlogo francoske politike in njenega predsednika Mitteranda med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino? Kdo bo analiziral genocid v Bosni in njegove posledice za prihodnost te države in njenega naroda? Kdo bo opisal smisel človeškega življenja v prihodnosti te dežele?

Ob aktualnih dogodkih na “kantonalni ravni” visokega šolstva, molčečem sprijaznjenju z redukcijo znanosti in znanstveno-raziskovalnega dela na “kanton” ali eno veliko mesto, je nujno povedati nekaj besed opozorila za vse tiste, ki se obnašajo karnevalsko in privatizacijsko do znanosti in izobraževanja, ter za tiste, ki razumejo pomen zgodovinskega trenutka in prevzemajo odgovornost do tega vprašanja. Skoraj samoumevno je postalo, da je znanost izgubila državni prioritet in skrb – ne obstaja ministrstvo za znanost in visoko šolstvo na ravni države. To odpira prostor za samovoljnost posameznikov in partikularnih interesov. Potiskanje znanosti iz sfere zanimanja države vodi v provincializacijo epistemičnih kapacitet družbe in vladavino iracionalnih razlag družbenih pojavov. Reduciranje znanosti in izobraževanja na kantonalno raven je strateška nevarnost za državo in družbo, to je: znanost ne more dati rezultatov na kantonalni ravni! Je strateška dejavnost vsake razvite kulture in države-naroda danes.

V povojni in postgenocidni družbi, kakršna je prav bosansko-hercegovska, ima znanost posebno mesto in nalogo. Odgovore na BOSANSKO VPRAŠANJE danes lahko da samo znanost – in to predvsem humanistična in družboslovna znanost! O tem je treba povedati naslednje:

Prvič in najpomembneje je, da znanost cilja na to, da nam ponudi znanstveno razlago pojavov in dogodkov in tako oblikuje strukturo resničnostnih stavkov o tem, kaj se dogaja. To je osnova družbenega znanja in branik proti relativizmu, ki je svojstven iracionalnim okoljem. Tam, kjer ni znanstvenih razlag družbenih pojavov in procesov, vladajo predsodki, vraževerje in ideološka laž.

Drugič, znanost daje epistemično osnovo družbene organizacije ali celotnega reda znotraj ene države. Dobavlja znanje ali proizvaja znanje o procesih. Pri tem je njena osnova etična! S tem se trdi, da je epistemično izhodišče družbenega znanja (episteme) dejansko etično ali, z drugimi besedami, znanstvenik je usmerjen z moralnim držanjem in zahtevo, da govori resnico in jo predstavi drugim ljudem. Brez epistemičnih kvalitet se institucije države ne morejo vzdrževati na funkcionalni ravni in nad njimi se takrat dviga nemoral, korupcija in neodgovornost. Zato je nujno spominjati, da je osnova vsake episteme – etična!

Tretjič, znanost in izobraževanje se ne moreta zvesti na tehno-menedžerski narativ. Danes je, na žalost, znanost ujeta v sistem birokracije in se dogaja, da o znanosti govorijo ljudje, ki niso znanstveniki, ampak menedžerji, tehniki, politiki, deli proračunskih lobističnih skupin, kar priča o tem, da je nastopila nevarna birokratizacija znanstvenega “pogona”, v katerem se “profesorji/raziskovalci” spreminjajo v “najemne delavce”, v “zaposlene”, ki jim nek “delodajalec” predpisuje pravila obnašanja v znanosti. Komercializacija znanosti v revni družbi vodi v monopolizacijo izobraževanja (samo nekateri bodo “mogli izobraževati” in samo nekateri bodo “izobraženi”) in v uničujoče razslojevanje družbe, ki se pogosto imenuje “družba, ki temelji na znanju”. Znanost se zagotovo ne more obravnavati kot neko komunalno podjetje ali kmetijska farma, seveda ob spoštovanju teh dejavnosti, niti znanost ne more biti opredeljena z etničnimi atributi v mračni etnopolitični realnosti.

Četrtič, ne more se znanost zvesti na “narativ o citiranosti”. Nikoli en tekst ali delno sodelovanje na projektu ne moreta biti merilo znanosti. Danes je citiranost kvantitativni pokazatelj sklicevanja na nek “tekst”, vendar ni odločilen ali izključni dokaz kakovosti in znanstvenosti. Revije in citiranje se večinoma pojavljajo v sklopu velikih založniških hiš (zasebnih podjetij). One vsiljujejo “pomembnost” besedil, ki jih je treba “razdelati”. Kvantifikacija in kvantofrenija nista nujno pogoja znanstvenosti.

Petič, znanost mora zagotoviti smernice eni (povojni) družbi. Če se družboslovna znanost podredi dnevno-političnim stališčem in interesnim položajem, bo usmerjanje financ za raziskave in razvoj odvisno od “strankarske pripadnosti” ali pripadanja lobiju, ki nadzoruje znanstveno-raziskovalne institucije. Tam se bodo pojavili politični komisarji, ki bodo izumili “kriterije”, po katerih se bodo dodeljevala sredstva za “raziskovalne projekte”. Tam bo zelo malo znanosti ali same “stvari znanosti”… Družba bo ostala brez resnične orientacijske sile ali strukture, ki daje racionalno orientacijo.

Šestič, o znanosti v eni družbi morajo odločati logiki, metodologi, epistemologi, sociologi znanosti, zgodovinarji in teoretiki znanosti, semiotiki, pravniki in še kakšen modalitet znanja. Znanost ni tehnična stvar v eni družbi ali oblika politične direktive. V obeh primerih se znanost uničuje in postaja neplodna oblika družbene manipulacije. Zadnjih trideset let o tem priča!

Sedmič, zakoni o visokem šolstvu se ne morejo sprejemati po “subjektivnih ocenah” posameznikov in interesnih skupin, ampak po zgodovinskem kontekstu, v katerem se ena država in njena družba nahajata. Zakon mora zagotoviti vrhunsko delovanje znanosti in ji zagotoviti nemoteno produkcijo znanja. Posebej je pomembno definirati mesto znanstvenika v družbi! Zakon mora biti motivacijski, spodbuden za malobrojne in pogumne ljudi od znanja, saj se lahko zgodi, da mladi in izobraženi ljudje ne bodo videli nič privlačnega ali vabljivega pri vključevanju v znanstveni pogon in izgradnji znanstvene kariere. Šele takrat se bo pojavilo težko vprašanje mladih znanstvenih kadrov in prihodnosti znanosti na univerzi!

Ti metodološko-epistemološki stavki naj pomagajo akademski skupnosti pri konstruiranju zakonskega okvira znanstveno-raziskovalne dejavnosti in izobraževanja na ravni univerz. Zakon mora v sebi to regulirati in zagotoviti, da se znanost ohrani v naši družbi. Seveda, ne smemo pozabiti, da znanost ne more biti “kantonalna”, ampak nekdo je vsilil sistem, ki ne daje rezultatov, in nas je v njega zaprl.

Znanost se mora ohraniti pred privatizacijo znanosti, družba pa pred prikrojenimi reformami in profanizacijo visokega šolstva.

 

Prof. dr. Senadin Lavić