Zločin in priče: Samota bošnjaških žrtev

Bakir Izetbegović je sprejel predstavnike 26 združenj žrtev vojne. Njegove obrazložitve tudi na tem srečanju niso bile prepričljive. Izetbegović je poslušal izjemne pravne strokovnjake, a njegova ekipa je morala vedeti veš več od tega. Če se v diplomatskih krogih danes govori o uspešnem lobiranju ene države, da ne bi bil sprejet zahtevek za revizijo sodbe, to te strani ne oprošča odgovornosti, da bi vsaj poskusila preprečiti in nevtralizirati takšna dejanja.

Recimo, jaz bi bil zaskrbljen, če bi se moral obrniti na predsednika Mednarodnega sodišča pravice (MSP) Ronnyja Abrahama. Pred poldrugim letom so Slovenci Abrahama angažirali kot agenta v sporu s Hrvaško glede Savudrijskega zaliva. Abraham je konec julija 2015. pristal, da bo agent slovenske strani pred Arbitražnim sodiščem, ki se sicer nahaja v isti zgradbi kot Mednarodno sodišče pravice. Meni je bilo šokantno, da je predsednik najpomembnejšega svetovnega sodišča pristal, da bo nečiji agent pred drugim sodiščem. Namreč, obstaja 17. člen Statuta MSP, ki sodnikom prepoveduje kakršnokoli dejavnost v postopkih kot agenti, svetovalci ali odvetniki pred katerimkoli sodiščem. Verjetno opozorjen, samo šest dni kasneje, se je Abraham umaknil iz postopka. Torej, on je že takrat pokazal nagnjenost k nespoštovanju Statuta sodišča, ki mu je predsednik.

Nekdo v bosanski ekipi je moral vedeti za to potezo Abrahama in jo obravnavati kot možno nevštevanje. Toda prav tako v svojem prvem javnem nagovoru po zavrnitvi revizije, bh. agent Sakib Sofftić navaja, da je na svojo roko najprej vprašal registrarja MSP, ali je še vedno agent, nato pa se je kasneje spomnil, da po Statutu o tem ne odloča MSP. Da ne bo pomote, ta statut ima petnajst strani.

Bakir Izetbegović nikoli ni resnično iskal nasveta glede revizije, niti se ni posvetoval s širšim krogom ljudi. Ko je povabil vse tiste javne osebnosti na srečanje v Vijećnico, je to storil, da bi dobil najobičajnejšo podporo glede nečesa, kar nihče normalen ne bi zavrnil. Tako je bilo tudi s tem njegovim srečanjem s predstavniki žrtev.

Mame Srebrenice in številne žrtve, ki so bile priče v postopkih proti zločincem, vedo, kaj pomeni stati pred mednarodnim sodiščem. Vedo, s kakšnimi grozotami se soočajo vsi tisti, ki želijo služiti pravici. Tako bedno, kot se je Izetbegović počutil po zavrnitvi tožbe s strani MSP, se žrtve in priče počutijo desetletja.

Ne maram se vsiljevati, ampak bil sem redki novinar, ki je privolil, da trikrat javno priča o nekaterih zločinih pred sodiščem. Smatral sem, da delam prav in sem bil pripravljen na kakršnekoli posledice. Ko sem se vrnil v Sarajevo po pričanju v postopku proti Miloševiću, sem doživel vrsto grdih izkušenj. Nepoznane osebe so me pljuvale in verbalno napadale sredi mesta in bilo je jasno, da so bili ti napadi posledica pričanju proti Miloševiću. Tudi po tem sem šel v Haag kot priča, ker verjamem v mednarodno pravico, tako kot verjamem v boljši svet. Ne želim govoriti, kaj vse sem preživel po pričanju, čeprav sem sebe štel za manj pomembnega priče. Nekateri priče so se mi pritoževali, da so izpostavljeni različnim psihičnim mučenjem.

Bakir Izetbegović verjetno nima pojma o tej dimenziji pričanja pred mednarodnimi ali domačimi sodišči, niti on in njegovi strankarski oblastniki niso storili ničesar, da bi pomagali in zaščitili priče. Nihče ni govoril s tistimi 40 ključnimi pričami obtožbe proti Prliću in ostalim? Jih je kdo iz bošnjaške oblasti vprašal, ali so izpostavljeni kakšnim pritiskom in mučenjem? Javna skrivnost je, da so stalnim pritiskom izpostavljeni celo tožilci in sodniki v tem postopku, tako da o pričah sploh ni treba govoriti.

Prepričan sem, da Izetbegović in njegovi strankarski salonski oblastniki nimajo pojma, kaj žrtve-priče preživljajo in kakšnim udarcem so izpostavljeni oni in njihove družine. Treba je to njegovo strankarsko drušino privilegiranih prisiliti, da preberejo knjigo „Krvnikov sled“ Juliana Borgerja, da bi izvedeli samo del grozot, s katerimi se soočajo priče zločinov, prepuščene na milost in nemilost srbskim in hrvaškim obveščevalnim službam. Da ni vse „zunaj“, ampak tudi „znotraj“, bodočim raziskovalcem priporočam, da vzamejo datume pričanj pred mednarodnimi sodišči nekaterih ključnih prič in nato preberejo sarajevske, ponavljam, sarajevske medije in poslušajo javne servise mesec ali dva nazaj. Tam se bodo videle neverjetne naključnosti v napadih na osebe, ki bodo čez mesec ali dva osvanile kot priče pred sodiščem.

Mi smo ena redkih držav v Evropi, ki nima svojega viktimološkega društva in to po doživetem in razsodnem genocidu.

To, kar bom rekel, sem popolnoma prepričan: Tisto, kar se dogaja pri obravnavanju in kaznovanju zločinov, je v veliki meri osamljena borba žrtev za pravico. Za takšno borbo Sarajevo ni imelo nikoli ne razumevanja, kaj šele resne strategije. Sodišče v Haagu je danes edino sodišče, ki opravlja resno delo. Jasno je to po sodbah Karadžiću in Prlićevi skupini. Nasprotno, domače pravosodje glede zločinov vse bolj spominja na domačo politiko. Poglejte sodbe, pa boste videli, da obstajajo sodniki, ki so več obtoženih za zločine oprostili kot obsodili. Bošnjaki so ogroženi od pristranskega pravosodja v lastni državi. Pred sodiščem se že vrsto let zločincem sodi z veliko več čuta za pravico kot pred domačimi sodišči. Torej, to se dogaja na terenu, kjer je Izetbegović član državnega Predsedstva in kjer vladajo njegovi strankarski podaniki.