Genocidni zločin nikoli ni čista naključnost, najprej se pojavi v mislih ljudi, preden preide v roke in orožje

(Patria) - Spominski center je danes v Kulturnem centru Srebrenica organiziral konferenco z naslovom "Pravica in spomin: Odsevi na obsodilno sodbo Radislavu Krstiću".

Na konferenci so sodelovali strokovnjaki, preživeli, pravniki, zgodovinarji in širša javnost, da bi razpravljali o pomenu sodbe Radislavu Krstiću za genocid in zločine, storjene v Srebrenici, pa tudi o pravnih precedensih, ki jih je ta sodba postavila, njenem vplivu na mednarodno pravo in o tem, kako je bila ta sodba interpretirana v historiografskem kontekstu.

Direktor Spominskega centra Srebrenica Emir Suljagić je ob odprtju konference poudaril, da je bil ta dogodek organiziran prav na tem mestu, ker je le-to dobesedno 200 metrov oddaljeno od krajev, ki so jih prisotni lahko videli na videoposnetku, ki prikazuje vstop vojske RS, na čelu z Ratkom Mladićem in Radislavom Krstićem.


Emir Suljagić

- Danes smo tukaj v svoji zgodbi in nimamo namena pogajati se o svoji zgodbi. Nimamo namena iskati dovoljenja, nimamo namena dovoliti nikomur drugemu, da opredeli meje naše izkušnje.

Imamo le eno obveznost. Imamo obveznost do družin in posameznikov, ki so to do zdaj nosili na svojih plečih. Danes govorimo o Spominskem centru kot o instituciji.

Tega vsega ne bi bilo, če ne bi bilo aktivizma, če ne bi bilo državljanskega boja, boja mater in družinskih članov žrtev. Nikoli tega ne pozabite.

Ni čudno, da je trajalo toliko časa, da se ustvari institucija. Toda institucije ni brez ljudi, ne nastanejo brez ljudi in ne obstajajo brez ljudi, ker nič ne obstaja samo po sebi.

Ljudje so tisto, kar je vitalno. V imenu tega se želim zahvaliti vsem mladeničem, dekletom, ženskam v Spominskem centru. Ni prostora, kjer bi danes raje bil, niti ljudi, s katerimi bi danes raje bil, kot teh tukaj - je poudaril Suljagić.

Konferenco so s svojimi pričevanji začeli preživeli žrtve genocida; Munira Subašić, Mirza Bašić in Fahrudin Muminović, ki so delili svoje osebne izkušnje preživetja genocida in boja, ki je sledil.

Mirza Bašić je kot petnajstletnik preživel vse grozote Pohoda smrti in šele po 28 dneh prišel na prosto ozemlje. Zgodba Fahrudina Muminovića je med tistimi, ki jemljejo dih, ko jih poslušaš.

Fahrudin je preživel streljanje pri samo sedmih letih. Njegovega očeta so, medtem ko ga je držal za roko, ustrelili v Orahovcu, Fahrudin pa je kot deček preživel, da bi si zapomnil, da bi pričal in opozarjal, da tisti, ki so takrat ubijali, niso izbirali starosti.


Fahrudin Muminović

Mati Munira je ena najzaslužnejših žensk, ko gre za boj za pravico, tista, ki je z drugimi materami neumorno iskala, zahtevala, glasno govorila o zločincih, večkrat pričala na sodišču v Haagu, se borila, da bi pokopališče Spominskega centra in ta institucija ostali na mestu, kjer sta danes.

Zelo pogosto je v tem boju mati Munira pozabila na svojo osebno bolečino, ne da bi poudarila, da so ji iz rok iztrgali sina in ga po 13. juliju 1995. leta ubili, skupaj z njenim možem.


Munira Subašić

Na panelih 'Vpliv sodbe na pravico in spravo' in 'Pravni in zgodovinski pomen sodbe Radislavu Krstiću' so govorili strokovnjaki dr. Jasmin Mujanović, prof. Sead Turčalo, dr. Muamer Džananović, odvetnica Lejla Čović, prof. Izet Šabotić, prof. dr. Goran Šimić in dr. Emir Suljagić.

Panelisti so analizirali, kako je sodba Krstiću vplivala na pravico in proces sprave v postkonfliktnih družbah. Razpravljali so o tem, kako se spomin na te dogodke lahko uporabi kot orodje za izgradnjo dialoga in zaupanja.

- Sodbe so pomembne, ker imajo dolgoročne učinke. Namenjene so tudi nekaterim prihodnjim generacijam, pa tudi tistim, nad katerimi je bil zločin storjen - namenjene zato, ker morajo biti seznanjeni, da če bi zločin genocida okarakterizirali le kot Srebrenico in okolico, bi ga v prihodnji interpretaciji lahko doživljali kot nekaj, kar je čista naključnost.

Genocidni zločin nikoli ne more biti čista naključnost, najprej se pojavi v mislih ljudi, je načrtovan in organiziran, preden preide, če tako lahko rečemo, v roke, orožje.

Genocid v Srebrenici je pravzaprav tisto, kar vedno ponavljamo in poskušamo vpeljati v diskurz – in to je, da je to le vrhunec bosanskega genocida. Seveda obstajajo ljudje v naši družbi, ki ne sprejemajo takšnega izraza, ne razumejo pa dejansko dolgoročnega namena, da bi na ta način, z vpeljevanjem izraza bosanski genocid, zgradili zelo jasen narativ, ki temelji na sodbah Haškega sodišča, vključno seveda s to Radislavu Krstiću, pa tudi na vseh zgodovinskih dejstvih, povezanih z zločini, ki so se seveda končali v Srebrenici - je med svojim izlaganjem poudaril prof. Sead Turčalo.


Sead Turčalo

Muamer Džananović z Inštituta za raziskovanje zločinov je proti temu, da bi se ob spominjanju nekaterih dejstev v zvezi s Krstićem, ki niso v sami sodbi, spomnil, da se je "proslavil" v genocidnem zločinu v Srebrenici, šele potem, ko je sodeloval v več operacijah, ki jih je odredil Ratko Mladić že julija 1992. leta v strašnih zločinih, storjenih v Goraždu.

Kot je poudaril, je "celotna kariera Radislava Krstića kulminirala v zločinih julija v Srebrenici in Žepi".


Muamer Džananović

Džananović je poudaril, da je bilo do zdaj veliko storjenega na področju raziskovanja zločinov, vendar je na žalost veliko teh raziskav padlo na posameznike in entuziaste, zato je bilo veliko stvari tudi spregledanih in ne narejenih, zlasti v zvezi z zločini, ki niso dovolj raziskani, s tem pa tudi ne obsojeni, in da je še vedno veliko stvari za dokumentirati in raziskati.

Jasmin Mujanović, politolog in avtor več knjig, med katerimi je tudi "Bošnjaki – nacija po genocidu", je bil prav tako panelist na današnji konferenci. Poudaril je, da so sodbe izjemno pomembne, ker so vzpostavile pravni okvir za naše skupno delo, vendar same po sebi niso dovolj.

- Vsi se tega zavedamo. Prav ta zgodba o dejstvu širšega genocida v BiH nam pravzaprav na to kaže. Želim poudariti to dejstvo, da moramo vse te sodbe, tako iz Haaga kot pred njim, in celoten mednarodni okvir, v katerem so se te sodbe razvijale, pa celo ta zadnja v ZN, resolucija o genocidu, mislim, da jih moramo obravnavati predvsem kot nekakšno izhodišče za nas - še posebej za nas, ki imamo dolžnost do ljudi v Srebrenici, ljudi v Stocu, Prijedoru, Žepi, Goraždu, Sarajevu, pa tudi dolžnost do naših otrok in njihovih otrok, da jim pustimo to kolektivno delo, okvir, da bodo lahko razumeli, kaj je bilo tukaj storjeno in zakaj je to nadaljevanje junaške bitke, ne le za obstoj, ampak bitka, ki jo bomo na koncu dobili.


Jasmin Mujanović

Prepričan sem v to, ker se moramo zavedati enega osnovnega dejstva, in sicer – vsi mi tukaj, še posebej pa vi, ki tukaj živite, mi ne bi smeli biti tukaj, mi ne bi smeli preživeti – to je bil načrt; da izginemo, da nas ni, da takšni pogovori, takšni dogodki, vsaka sled naše kulture, obstoja, da to izgine.

A mi smo kljub temu tukaj in nadaljujemo, ne le da pripovedujemo vse to iz preteklosti, ampak ustvarjamo nove zgodbe, nova življenja, nove skupnosti. Na koncu bomo ustvarili povsem nov svet, ki bo odraz vseh vaših in naših izkušenj. V to sem popolnoma prepričan. Ne zato, ker mislim, da bo to lahka pot, ampak zato, ker sem prepričan, da ste vi "cementirali" to pot, in do nas je, še posebej do nas strokovnjakov, le da nadaljujemo po tej poti - je dodal.

Na zadnjem panelu, ki ga je moderiral dr. Emir Suljagić, so govorci razpravljali o pravnih precedensih, ki jih je postavila sodba Krstiću, njenem vplivu na mednarodno pravo in historiografskem kontekstu. Poudarjeno je bilo, kako je ta sodba oblikovala pravne standarde za prihodnje primere genocida.

Izet Šabotić, profesor na oddelku za zgodovino Univerze v Tuzli, je poudaril, da je pravni narativ osnova zgodovinskega narativa, saj se piše na historiografski osnovi, to pa so dokazi, pravni dokazi.

V tem primeru je sodba Krstiću pravni dokaz. Če se na podlagi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe naredi analiza, bomo našli na stotine zgodovinskih dejstev, ki kažejo, da je bil genocid storjen.

- To, kar je bilo storjeno v Srebrenici, ima veliko širši kontekst. Vedno me skrbi, ko se takšni dogodki reducirajo na versko ali etnično pripadnost. Jaz genocida v Srebrenici ne doživljam kot genocid nad Bošnjaki, ampak nad človeškimi bitji. To je tragičen dogodek v vseh možnih razsežnostih.

Tisti, ki to želijo spremeniti v genocid nad samo eno etnično, versko pripadnostjo, dejansko zanikajo človeško razsežnost tragedije takšnega dogodka. Jaz sem morda zadnji človek, ki bo rekel, da so sodbe dovolj, da bi razumeli nekatere dogodke.

Zakaj so nam potem sodbe sploh pomembne? Tukaj je morda delni odgovor na vprašanje, kakšna je vrednost sodbe Krstiću. Vrednost je v tem, da je sodišče, ustanovljeno s strani mednarodne skupnosti, v svoji uradni sodbi, ki je dokončna, zavezujoča in nepremagljiva, ne glede na to, kaj si o njej kdo misli, ugotovilo, da so se dogodki v Srebrenici uvrstili v kategorijo genocida in so bili tako poimenovani.

Zato, ne glede na delo znanstvenikov, novinarjev, politologov, sociologov, bi imeli velik problem, da bi te dogodke poimenovali prav s tem imenom, če ne bi bilo te sodbe.

Tukaj je primer Prijedora, kjer imamo zelo podoben kontekst kot v Srebrenici, sistematično ločevanje, zlorabe, ubijanje, vendar nimamo nobene sodbe, ki bi rekla, da je tam bil genocid - je poudaril v svojem izlaganju prof. Goran Šimić.


Goran Šimić

- Ne smemo zanemariti dejstva, da so v primeru proti Radislavu Krstiću tožilci uporabili izvedenska mnenja neodvisnih vojaških izvedencev, ki so podrobno pojasnjevali njegovo vlogo, sama dogajanja na terenu, zločine, in na koncu je senat zaključil in to je tudi povedal v drugostopenjski sodbi, ko so izrekali pritožbeno sodbo, 'ta masaker v Srebrenici', in ga danes mnogi imenujejo masaker, citiram pritožbeno senat, ki pravi, da 'masaker v Srebrenici je treba imenovati s pravim imenom, to je genocid'.

S te strani je pomembno samo delo Haškega sodišča in njegova vloga ter dejstvo, da je ta sodba ne le bila izhodišče za sprejetje številnih drugih sodb za genocid v Srebrenici pred Haškim sodiščem, ampak tudi pred sodiščem Bosne in Hercegovine - je poudarila odvetnica Lejla Čović.

Današnje konference so se udeležili študenti, ki so se ob tej priložnosti pripeljali iz več mest naše države, vključno z Zenico, Tuzlo, Sarajevom in Mostarjem.

Konferenca je uspešno zagotovila platformo za izmenjavo mnenj in izkušenj o eni najpomembnejših sodb v sodobni zgodovini mednarodnega prava.

Udeleženci so na koncu konference zaključili, da pravica in spomin igrata ključno vlogo pri izgradnji boljše prihodnosti za postkonfliktne družbe.