Zlati bojni levi za ‘Istrago tedna’: Kar je namočeno s krvjo, se ne sme pozabiti!

(Patria) - Heroji Armije RBiH so neprecenljivo prispevali k obrambi domovine pred agresorskim zlom, najpogumnejši med njimi pa so bili nagrajeni z najvišjim priznanjem Zlati bojni lev.

Po evidenci z dne 31. decembra 1995, je 5.360 žensk branilo BiH v vrstah Armije RBiH. Trinajst med njimi je prejemnic najvišjega vojnega priznanja ‘Zlati bojni lev’. Ena izmed njih je tudi Dževada Tataragić – Trešnjo, ki je govorila v oddaji ‘Istraga tedna’ Hayat TV.

Kar je namočeno s krvjo, se ne sme pozabiti. Dala sem, kolikor sem lahko, dokler me ni ustavila moja poškodba. Bila sem na zdravljenju. Moja največja želja je bila, da se vrnem med svojo borčevsko populacijo. Govorili so mi, da bom breme, če se vrnem, vendar se jaz tako nisem počutila. Nikjer se ne počutim tako dobro kot tam. Nisem se počutila kot breme. Nikoli nisem želela oditi, niti zdaj ne želim oditi – je dejala Tataragić – Trešnjo.

Edin Haračić je med agresijo na BiH uspel uničiti šest tankov v treh dneh. Pogosto lahko na internetu vidimo posnetke z svetovnih bojišč in vidimo, da ljudje v supergah in brez kakršne koli opreme uničujejo oklepna vozila. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi leta 1993.

Tudi nas je takšna agresija večinoma doletela v trenirkah, supergah, kavbojkah. Tudi jaz sem med tistimi, ki so šli kot prostovoljec. Improvisirali smo. Lahko potegnemo vzporednico – koliko se pomaga Ukrajini z ogromno oborožitvijo, in koliko je bilo nam težko v primerjavi z embargom, ki so nam ga naložili, in koliko nismo imeli oborožitve – govori Haračić.

Za Fahrudina Ćatovića pravijo, da je vstal od mrtvih. Po treh kliničnih smrtih je ostal živ, njegovo zdravstveno stanje pa se je uspelo stabilizirati. Po zadnji poškodbi se je Ćatović zbudil v mrtvašnici.

Takšne so bile okoliščine, glede na to, da je v tistem obdobju potekal napad na Igman in Bjelašnico, ranjenci pa so prihajali z več strani. V tistem obdobju smo imeli težave s sanitetskim materialom. Verjetno so se zaloge hitro porabile. Bil sem izčrpan in pogosto sem padal v klinične smrti. Pravijo, da se tretjič ne izvlečeš, jaz pa sem nekako uspel – je dejal Ćatović.

Še ena izmed prejemnic ‘Zlatega bojnega leva’, ki se je s pogumom in srcem postavila v obrambo BiH, je tudi Zlata Gazibara. Iz Slovenije je prehodila pol poti peš, da bi se borila v BiH.

Še vedno sem državljanka Slovenije. Takrat sem delala v Sloveniji. Situacija je bila težka. Pustila sem vse in odšla. Pol poti sem prehodila peš. Prečkala sem. Bilo je vojno stanje. Težko je bilo priti. Jaz sem iz Krajine. Odpravila sem se s vojaki. Rekli so mi, da v vojski ni žensk, naj pa poskusim. Meni je bilo težko. Zanje sem bila vohunka. Kasneje, ko se je vse dokazalo, so me sprejeli – se je spomnila Gazibara.

Dževado Tataragić – Trešnjo je vojna ujela v Foči. Po končani izmeni v službi v Višegradu se je Dževada odpravila v Fočo na Bajram k očetu. Vendar so bile postavljene barikade.

Nisem se mogla več vrniti. Po sedmih letih sem dobila službo. Težko mi je bilo pustiti jo. Direktorica mi je rekla, da se takoj, ko bodo barikade odstranjene, vrnem, sicer bom izgubila službo. Oče mi ni dovolil, da se vrnem. V Fočo so vstopili Črnogorci in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Prečkali smo Drino s čolni. Spominjala sem se babicinih besed ‘ne živa v njihove roke’. Bilo je popolno razsulo – govori Tataragić – Trešnjo.

Haračić je znal streljati zaradi predhodnjih izkušenj v JNA. Kot pravi, so jih želeli poslati na hrvaško bojišče. Vendar so zavrnili odhod.

Peš smo prišli v Tuzlo. Odložili smo orožje in kasneje so nas začeli preganjati. Nekaj časa sem se skrival. Takoj, ko se je začelo pri nas, sem bil prostovoljec. Vse nas odlikuje isto – motiv in volja. Ni šlo za neko izkušnjo. Napadali smo eno oporišče. V hoji smo se učili vojskovati. Tako je bilo tudi pri drugih stvareh. Veliko stvari smo se morali naučiti v hoji – je dejal Haračić.

Dževada in Edin sta bila polnoletna, ko se je začela vojna, Ćatović pa je bil v tistem času star 14 let. Pripovedoval je, kako se je odločil oditi v vojno.

Rojen sem bil v Brčkem. Moj prvi stik z vojno se je začel v Brčkem. Vsem nam je usoda podobna. Vsi smo se ponudili na razpolago zaradi svoje četrti, družine, prijateljev in vsega ostalega. Ni bilo izbire. V Sarajevu in drugih delih niso resno jemali, kaj se bo zgodilo. S padcem Vukovarja se je ta intenzivnost razširila vzdolž Save. Veliko hrvaške vojske je prešlo na našo stran s padcem Vukovarja. Šlo je za reševanje domačega praga. Nekaj se je bilo treba vpisati v papirje. Vedno je bil v poveljstvu ta problem.

Nihče me ni mogel ustaviti. Na koncu se je to samo kanaliziralo. To je bila moja želja. Prav takrat sem moral s tistim poletjem končati osnovno šolo. Vse se je nekako poklopilo, po drugi strani pa zakompliciralo. Začela se je vojna in konec. Ni poti nazaj – se je spomnil Ćatović.
Zlati Gazibari niso verjeli, da zna nositi puško, zato je niso želeli sprejeti v vojsko. Dodaja, da je niso želeli sprejeti niti zato, ker je bila edina ženska.

Na prostem ozemlju Brčko od samega začetka vojne do konca vojne nisem videla, da bi bila ženska borka. Bilo je tistih, ki so delale v kuhinji. Bila sem vojakinja. Nikoli nisem storila vojnega zločina. Nisem dovolila, da se jih maltretira. Bila sem ves čas na prostem ozemlju Brčko. Trije sem bila ranjena. Vsi vemo, da je vojna veliko storila. Veliko krivic je bilo v vojni, zdaj pa so večje. Še danes se borimo za svoje pravice. Nikoli me nihče ni prizanesel, da bi rekel, ne hodi na stražo, ker je zima – govori Gazibara, poroča Hayat.ba.