Žižek kot Bošnjaki: Čeprav je obsodil Hamasov terorizem, je bil zaradi podpore Palestini obtožen antisemitizma

Vojne identitet silijo v poenostavljanje resničnosti, jo zmanjšujejo na dihotomijo večnega konflikta, ki mu je neločljivo prirojena logika mi ali oni. Če nas naslavlja, pogosto omenjena, »zgodovinska izkušnja«, nas uči, potem je to spoznanje, da v takšnem konfliktu ne bo in ne more biti zmagovalcev

Piše: tacno.net

1. Postimperialna dediščina

Palestinsko-izraelski konflikt, nova stoletna vojna našega časa, ki se je ta mesec ponovno razplamtel, je popolnoma zaposlil medijsko pozornost in potisnil v ozadje osvajalsko vojno, ki jo Rusija že skoraj dve leti vodi proti Ukrajini. Ne glede na to, kako različni so ti konflikti, se v obeh primerih, z kulturološkega vidika, ključna zdijo dva elementa v njuni medsebojni povezanosti: ozemlje in identiteta. Rusija je agresijo proti suvereni državi uradno utemeljevala z denacifikacijo, kar ni nič drugega kot šifra za uničenje ukrajinske države in ukrajinske identitete, medtem ko se v jedru izraelsko-palestinske vojne, že od njenih začetkov pod britansko kolonialno upravo, nahaja dejstvo, da dva naroda polagata pravico do suverenosti na istem prostoru. In spet, kljub vsem nespornim razlikam, imata oba konflikta podoben okvir: gre nesporno za postimperialne vojne, v katerih konfliktne črte potekajo skozi prostore nekdanjih imperijev: v rusko-ukrajinski vojni se jedro skriva v razpadu rusko-carističnega oziroma sovjetskega imperija kot podaljška prvega, pa tudi Habsburške monarhije, medtem ko korenine palestinsko-izraelske vojne segajo v zadnjo fazo Osmanskega cesarstva. Torej, nerešena postimperialna dediščina je izhodišče današnjih konfliktov, ki zaradi svoje intenzivnosti, zaradi neviden mobilizacije medijev, politike in vojske, ne le neposrednih udeleženk v njih, ampak tudi močnih zaveznic na vseh straneh, ter zaradi dejstva, da se odvijajo paralelno, grozijo ogrožanju svetovnega miru. Kaže se, da ima fizionomija današnjega globalnega reda veliko podobnosti s stanjem pred prvo svetovno vojno, ki, kot piše zgodovinar Christopher Clark, pravzaprav nihče ni hotel, vsaj ne v teh razsežnostih, a v katero so vsi relevantni dejavniki vendarle vstopili, vodeni z usodno silo verižne reakcije. Clark že za naslov svoje slavne knjige uporablja metaforo mesečnika, subjekta, ki se, voden z nekakšnim notranjim avtomatizmom, v odsotnosti zavesti, premika proti nekemu meglenemu cilju, ki je lahko tudi prepad, v katerega bo na koncu resnično padel.

V vlažnih sanjah ruskega neofašizma, npr. v novih zapisih Aleksandra Dugina, je že opisan takšen apokaliptični scenarij[1], ki vključuje tudi uporabo jedrskega orožja, ki je potencialno prisotno v obeh vojnah. Še posebej pomemben vidik v teh apokaliptičnih scenarijih je versko-identitetna mobilizacija, ki bo na videz omejene teritorialne vojne pretvorila v spopade med civilizacijami. Spomnimo se, da je isti ta Dugin že na začetku ruske agresije na Ukrajino ta dogodek interpretiral na naslednji način: »Rusija ni del globalne civilizacije. Mi smo civilizacija zase. Huntington je imel absolutno prav. Rusija je velik izoliran otok. Nismo imeli drugega načina, da dokažemo, da je imel Huntington prav, kot da napademo Ukrajino.«[2]

2. Postimperialne vojne identitet

Ameriški politolog Samuel Huntington, na katerega se sklicuje Dugin, je napovedal, da bo po hladni vojni strukturo političnega sveta zaznamovala kulturna, verska in civilizacijska delitev, ki bo generirala večino prihodnjih konfliktov. Vojne identitet – nekakšna obnova srednjeveških verskih in križarskih vojn – bo po njegovem zaznamovala 21. stoletje. Francis Fukuyama, njegov veliki konkurent pri razlagi globalnega preobrata leta 1989, bo v svoji knjigi Identity (objavljeni 2018, očitno napisani pod vtisom Trumpove zmage na volitvah 2016) priznal, da identitetni dejavnik, ki ga vidi v nasprotju z liberalno paradigmo, igra ključno vlogo v politični dinamiki, ne le v mednarodnih odnosih, ampak tudi znotraj posameznih zahodnih skupnosti, npr. v boju za manjšinske pravice.[3] Pri tem identitetni konflikti nastajajo zaradi energetske neravnovesja v doživljanju lastnega dostojanstva: »V resnici potrebujemo teorijo, ki pojasnjuje, zakaj nekateri ljudje stremijo k denarju ali varnosti, medtem ko so drugi pripravljeni umreti za svojo stvar.«[4] To teorijo Fukuyama poskuša orisati s starogrškim pojmom thymosa, »Thymos je tisti del duše, ki teži k priznanju svojega dostojanstva.« V identitetnih konfliktih se manifestirata dve varianti thymosa: izotimija kot prizadevanje za vzpostavitev lastne enakopravnosti z drugimi, in megalotimija kot nagon, da nas drugi prepoznajo kot nadrejene. Gledano s tega zornega kota, bi se na prvi pogled lahko reklo, da Rusija in Izrael v svoji politiki do Ukrajine in Palestincev sledita impulzu megalotimije, občutka superiornosti nad drugimi skupnostmi, ki iz megalotimske perspektive postanejo nižje vredni entiteti, katerim ali ne priznavajo posebne identitete (v primeru Ukrajincev) ali jim odrekajo pravico do državnosti (v obeh primerih, tako Ukrajincev kot Palestincev). Vendar pa so prehodi med bojem za enakopravnost in bojem za prevlado pogosto fluidni in spremljani z dehumanizacijskim diskurzom. Zanikanje pravice do obstoja judovske države ali pozivi k eliminaciji »okužene« ruske kulture iz globalnega kulturnega spomina govorijo v prid temu, da se pri privzemanju logike neusmiljene vojne identitet pogosto izbrišejo vse moralne meje.

3. Usodna dekontekstualizacija

V vsakem primeru liberalni red ni imel prepričljivega odgovora na velike vojne identitet. Večdesetletni appeasement do Rusije (in do Kitajske) je pripravil teren za rusko agresijo na Ukrajino, strateško zavezništvo z nekaterimi bližnjevzhodnimi diktaturami in avtokracijami ter desničarskim režimom v Izraelu, na škodo pravičnega reševanja palestinskega vprašanja in demokratizacije te regije, prav zdaj kaže svoje uničujoče učinke. Zanemarjanje identitetnega dejavnika in ignoriranje vrednostne dimenzije v politiki, vse v imenu razuzdano globaliziranega kapitalizma, za katerega Nancy Fraser pravi, da kot urobor grize sam sebe v rep[5], kanibalistično pri tem izjedajoč substanco, na kateri temelji, pušča za seboj pustošenje. Pri tem naj bo jasno: ta kritika Zahoda ne pomeni enostranskega pripisovanja krivde; nasprotno, za današnjo krizo neposredno odgovornost nosijo: psevdoimperijalni kremeljski režim v primeru rusko-ukrajinske vojne, cinični teror Hamasa, večdesetletna šovinistična politika države Izrael do Palestincev, hinavska politika arabskih držav v bližnjevzhodnem konfliktu.

Vendar pa je geopolitični Zahod, ki se rad kiti s svojimi civilizacijskimi dosežki, velik sokrivec za sedanje stanje sveta, saj tudi sam na neprincipielni način sodeluje v postimperialnih vojnah identitet. Eden temeljnih grehov prav za izraelsko-palestinski konflikt se tiče tudi pomanjkanja zavedanja o tem, na kakšen način Zahod, z imperialno-kolonialnimi očmi, zaznava to najbolj eksplozivno regijo sveta. Temelj tega pogleda, čeprav se morda zdi paradoksalen, je izkušnja holokavsta, največjega genocida v zgodovini človeštva, ki so ga zagrešili Evropejci, oziroma Tretji rajh in njegovi ne tako maloštevilni zavezniki. Sramotna evropska vest je ustvarila novo paradigmo v kolektivnem identitetu; Aleida Assmann na enem mestu pravi, da je Auschwitz utemeljitvena naracija povojne Zahodne Nemčije. To je vse razumljivo, vendar se problem začne, ko se lasten spomin projicira na druge svetovne regije, ki nimajo te izkušnje, popolnoma ignorirajoč njihov specifičen kontekst, na kar je opozoril indijski intelektualec Pankaj Mishra v enem eseju za nemški Spiegel, poudarjajoč, da Zahod še ni spoznal, kako je za Azijo, Afriko ali arabski svet utemeljitvena naracija »drugi svetovni vojni, ampak dekolonizacija«.[6]

Prav to je poskušal pojasniti slovenski filozof Slavoj Žižek v svojem govoru ob odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma, mestoma morda nepotrebno začinjenem s precej kontroverznimi primerjavami, po čemer je v nemškem tisku sledila plaz kritik. Žižek, ki je večkrat obsodil Hamasov brutalni terorizem, si je prizadeval opozoriti tudi na kontekst, to je večgeneracijska agonija Palestincev zaradi izraelske politike, v katerem je bila takšna radikalizacija sploh mogoča. To je bilo dovolj, da so ga celo obtožili antisemitizma in relativizacije zločinov. Vendar pa relativizacija kot diskurzivni mehanizem, na kar je teh dneh opozoril nemški filozof Daniel-Pascal Zorn, cilja na opravičevanje dogodkov (v tem primeru zločinov), ter predstavlja prav nasprotje kontekstualizacije, ki si prizadeva »razumeti kompleksnost« dogajanja. Z dekontekstualizacijo so se prav izpostavljali nekateri evropski intelektualci, kot Peter Handke, ki so relativizirali vojne zločine v bivši Jugoslaviji in politiko Slobodana Miloševića, mehanično primerjajoč zločine »vpletenih strani« in jih postavljajoč v isto ravan.

Prav ta nagnjenost k ekstremni dekontekstualizaciji odlikuje oblikovanje javnega mnenja v najnovejši eskalaciji izraelsko-palestinske vojne: medtem ko npr. propalestinski mediji (večinoma na Vzhodu) večinoma izpuščajo ali trivializirajo Hamasovo brutalno ubijanje civilistov, kot neposreden povod za razplamtenje konflikta, predstavljajoč Palestince izključno kot žrtve, medtem ko proizraelski akterji (večinoma na Zahodu) zmanjšujejo pomen večdesetletne represije nad Palestinci, ki ima obrise apartheida, nekritično pozdravljajoč množično ubijanje civilnega prebivalstva v Gazi, ter histerično reagirajoč na vse tiste (med drugim tudi na Žižeka), ki poskušajo ponuditi diferencirano sliko trenutnega dogajanja.

Vojne identitet silijo v poenostavljanje resničnosti, jo zmanjšujejo na dihotomijo večnega konflikta, ki mu je neločljivo prirojena logika mi ali oni. Če nas naslavlja, pogosto omenjena, »zgodovinska izkušnja«, nas uči, potem je to spoznanje, da v takšnem konfliktu ne bo in ne more biti zmagovalcev.

[1] Prim. https://www.slobodna-bosna.ba/vijest/321089/zloslutne_prognoze_putinovog_ideologa_krece_haos_sirom_evrope_i_amerike.html

[2] Glej: Vahidin Preljević: Drugačiji svijet. Rat u Ukrajini i putinizam. Tacno.net, 14.03.2022. https://www.tacno.net/novosti/drugaciji-svijet-rat-u-ukrajini-i-putinizam/

[3] O tem smo že pisali nedavno na tem mestu. Glej: https://www.tacno.net/deblokada-uma/zatvaranje-balkanskog-subjekta-crtice-o-politici-identiteta/

[4] Francis Fukuyama: Identity. The Demand for Dignity and the Politics od Resentment. New York: Farrar, Straus and Giroux 2018, tukaj uporabljena nemška izdaja: Identität. Wie der Verlust der Würde unsere Demokratie gefährdet. Hamburg: Hoffmann und Campe 2019.

[5] Nancy Fraser: Cannibal Capitalism. Verso Book 2022.

[6] Pankaj Mishra: Der nahe Osten, vom Süden aus betrachtet. V: Der Spiegel 14.10.2023.