Živalska farma: Ni bilo več jasno, kdo je prašič in kdo človek

Piše: Maja Bajrić

Živalska farma v interpretaciji mlade sarajevske igralske zasedbe v gledališču Sartr je, v najmanjšo mero, nekaj resnično vrednega ogleda. Vendar, subjektivno, bi rekla, da je preprosto odlična.

Niso se varčevali pri svojem performansu, in iskreno se čudim, da ni prišlo do resničnih telesnih poškodb zaradi zelo realističnega izvajanja prizorov spopadov. Strastno in prepričljivo, srčno izvajanje neizogibno impresionira opazovalce.

Najbolj fascinantna pa je dejstvo, da je vsak igralec in igralka poznal vsako vlogo na pamet in je bil sposoben vsako vlogo v Živalski farmi tekoče in prepričljivo odigrati. In, da se razumemo, vlog je veliko.

Predstava se dejansko začne tako, da občinstvo odloča, kdo bo igral katero vlogo. To se realizira tako, da se vsak izvajalec predstavi občinstvu in pove, zakaj meni, da bi bil idealen za to vlogo, občinstvo pa s pomočjo zvončkov, dodeljenih ob vstopu, izraža svojo podporo ali neodobravanje. Jakost zvoka vseh teh sočasno odmevajočih zvončkov se meri z decibelmetrom, najglasnejši hrup pa zagotovi dodelitev vloge. Zvončki so miniaturne različice kravjih zvoncev, in občinstvo se že z zvokom uvede v ambient živalske farme. Scena je avtentična in izvrstna v svoji preprostosti – igralci so ves čas v blatu.

Skozi zanimivo kombinacijo resnega, pretresljivega in komičnega izvajanja se prepletajo elementi muzikala ter zvočne in svetlobne podpore, kar zagotovo zanimiv kos naredi še bolj zanimiv.

Poseben bonus je to, da se v nekaj digresijah potegne vzporednica s trenutnim političnim in družbenim stanjem v naši državi. Ni malo smešno, drugič pa vendarle žalostno, da se kos, napisan leta 1945 kot satirična kritika totalitarističnega komunizma, tako dobro ujema z opisom tega in tukajšnjega, našega sistema.

Delavni in pošteni konji, ki pred upokojitvijo in po končani funkcionalnosti bivajo prodani v klavnico, ljubki pinči, katerih kužki s sistematičnim pranjem možganov postanejo zveri, brez čustev in empatije, nedolžne kokoši, katerih jajca bivajo unovčena še preden so se ohladila v gnezdu, in delovna sila, brez vsake perspektive in ambicije, ovce, ne smemo pozabiti... nižji sloj družbe, čigar upor in boj za boljše življenje sta le iluzija, in razlog za posmehljivo ropotanje višjega stanu, ki vsako svoje izkoriščevalsko in ponižujoče dejanje maskira s krinko brezsramne in drzne bahavosti, ki, vedo, ne bo imela posledic za njihov rang in udobje, dokler bo ljudstvo menilo, da vse, kar počne, počne prostovoljno in v imenu višjega cilja. Kljub vsemu, so vse živali enake. Le nekatere so bolj enake.