Življenje in sanje po smrti: Spomin na velikega človeka in športnika Suada Ćupina

Piše: S.Omeragić

---

Suad Ćupina, eden največjih bosansko-hercegovskih športnikov, večletni funkcionar Univerzitetnega karate kluba Bosna in selektor reprezentance BiH, je umrl 18. oktobra 2018 v Sarajevu, v 67. letu starosti. 

Rodil se je 11. novembra 1951 v Mostarju. Kot tekmovalec je osvojil številne svetovne in evropske medalje, njegova vrhunska športna kariera pa se je nadaljevala na trenerskem področju, z ustvarjanjem velikega števila uspešnih bosansko-hercegovskih karatistov. V športu je dosegel skoraj vse, kar je mogoče doseči – od naziva karate mojster osmi dan, do osvajanja medalj kot tekmovalec in trener, pa tudi velikega števila znanstvenih nazivov na področju športa. 

Suad Ćupina je zagovarjal doktorat iz športa septembra 2010. Ko se je začela agresija na BiH, se je vključil v obrambo domovine. V vojnem letu 1993 je prejel Zlati lilijan za sodelovanje pri obrambi Republike Bosne in Hercegovine. Delal je kot trener v Karate klubu Bosna iz Sarajeva, v obdobju od 1986 do 1992 pa je opravljal funkcijo trenerja kadetske, mladinske in ženske selekcije v borbah.

Suad Ćupina je selektor bosansko-hercegovskih karatistov od leta 1993, največji uspeh z ekipo pa je dosegel leta 2006 v Tokiu, ko so ekipno osvojili svetovno srebro.
Pod njegovim vodstvom je karate reprezentanca BiH osvojila dve bronasti medalji na Svetovnem prvenstvu v Beogradu. Na evropskih prvenstvih je bosansko-hercegovski tim vodil do treh srebrnih in petih bronastih medalj. Bil je eden ključnih prič Haškega sodišča pri dokazovanju UZP-a političnega in vojaškega vodstva Hrvaške. 

V njegovi knjigi „Izdaja in obramba Hercegovine 1991–1995“ je temeljito opisal vojna leta v Hercegovini in zlasti njegovem rodnem Mostarju. Posebej vpadljivi so njegovi dokumenti o ukazih za rušenje in rušiteljih vseh mostarskih mostov na Neretvi, o čemer je podrobno pričal v Haagu. Slavni bosansko-hercegovski športnik in karate trener je leta 2017 zbolel za rakom. Pristopili so k enemu najtežjih operativnih posegov. Na presenečenje tudi njegovih prijateljev se je veliki borec vrnil v življenje.

A že takrat je vedel, da je bilo to po božji volji le dodatni čas. Zdravniki so mu rekli, da ima še eno leto. A nikoli duhovno ni klonil.

Nasprotno, nadaljeval je normalno življenje, delal in se boril za karate mladino v BiH. Do zadnjega trenutka je delal, miren, trden in pogumno čakal smrt. Smrt je prekinila njegove velike sanje, da bi z reprezentanco odšel na olimpijado v Tokio in tam doživel osvojitev medalje za Bosno in Hercegovino.