Živeli kantoni, dokle država ne umre!

Piše: Rasim BELKO

---

Pobude za ukinitev kantonov kot mini državic so se v zadnjem desetletju in nekaj več pojavljale sporadično. Vendar, čeprav so bili pobudniki različni, je bil rezultat enak.

Kantoni so ostali, večina teh pobudnikov pa je zdaj zunaj politične scene Bosne in Hercegovine, njihove pobude pa nekje v ozadju sicer kratkega spomina naše javnosti.

Dogodki, ki se kot na filmskem platnu zvrstijo od kantona do kantona, dokončno določajo vse razloge za ukinitev mini državic.

Kajti kantoni, kot regionalno določena, z zakonom oblikovana in omejena oblika oblasti, so vse pogosteje problem, ustvarjeni pa so bili, da bi bili rešitev pri urejanju povojne Bosne in Hercegovine.

Nekateri, bogatejši, kot je Kanton Sarajevo, so postali močnejši od večjega dela države Bosne in Hercegovine, politični boj za zmanjšanje proračuna tega kantona pa je večji kot za predsedstvo ali parlament države. Na drugi strani pa so v manjših, brez denarja, razmere brez oblasti, brezakonja in institucionalne anarhije vse bolj rigidne in radikalne zaradi majhnega dobička lokalnih veljakov.

Deset kantonov, z toliko vladami in skupščinami, s celo vrsto ministrov, svetovalcev, pomočnikov, nato hierarhično navzdol predstavlja najmočnejšo protiproračunsko in protigrađansko pošast v celotnem političnem sistemu BiH.

Ta pošast bi po ekonomskih ocenah in analizah podvojila proračun Federacije BiH, to pa bi ob skrbnem upravljanju s sredstvi v veliki meri vrnilo upanje v boljše življenje državljanom tega entiteta in celotne države.

Predlogi za ukinitev kantonov niso bili le v okviru domačih institucij, v času, ko so bili ti predlogi najostrejši, nekoč leta 2017, jih je podprla tudi nekdanja poročevalka Evropske unije za Bosno in Hercegovino Doris Pack, češ: ““Ni treba imeti deset kantonov z desetimi premierji, ministri vseh vrst... Vedno sem bila za – da imate občine, nad njimi Vlado Federacije Bosne in Hercegovine, nad njo pa Vlado Bosne in Hercegovine. Kot v entitetu Republika Srpska.”

Toda namesto da bi poslušali konstruktivne ideje in nasvete, so se domači politični kabadahiji odločili, da bodo skupaj množili z ničlo vsak predlog za rekonstrukcijo ustroja Federacije BiH.

Eden od osnovnih razlogov, zakaj so tisti, ki odločajo, in to so od nekdaj SDA in HDZ, zavračali ukinitev kantonov, je dejstvo, da bi tako v brezno proračunske luknje lahko zaposlili svojo strankarsko vojsko in hkrati iz nje črpali svoje bogastvo.

Tako smo prišli v situacijo, da na dnevni ravni v vsakem kantonu gledamo proteste zdravstvenih delavcev, policije, prosvete in drugih. Kajti politična elita hitro požre denar, delavci, ti, ki protestirajo, pa najmanj glasujejo za to elito.

Drugi razlog, zakaj jim ukinitev kantonov ne ustreza, je nadzor moči v notranjih političnih in drugih procesih. Tako imamo primer, da zvezna raven oblasti pravi eno, nekateri kantoni pa se odločijo povsem drugače.

V prvih letih migrantske krize smo imeli določeno možnost, da med dvema kantonoma pride do državljansko-policijske vojne. Kdor se spomni, to je bilo na Bradini pri Konjicu, ko sta se policista iz HNK in kolegi iz Sarajeva gledala s cevmi orožja v cevi.

In tako bi lahko šli v nedogled. Toda nima smisla. Notranja politika, zlasti v Federaciji, se že dolgo ne temelji na zdravem razumu.

Kajti, kako bi tujcu, ki potuje od Baščaršije do Banjaluke, razložili, da je prečkal Sarajevski, Zeniško-dobojski, Srednje-bosanski in Unsko-sanski kanton in da je prešel iz enega v drug entitet, vse to v eni državi.

In nor bi znorel.

Le naivni bodo pričakovali, da bo ta tuji turist od Banjaluke do Sarajeva štel mesta in občine, ne da bi vsakih nekaj kilometrov gledal povsem različne zastave in napise, kot da prehaja čez celotno celino.

Kajti v tej državi imata pozicija in opozicija od nekdaj en skupen interes – zaposliti na proračun strankarske uradnike in poslušneže.

Zato se vse manj govori o ukinitvi kantonov, ker očitno nikomur na bosanskohercegovški politični sceni to ne ustreza.

Vsi imajo svoje kralje, kraljice in pešake. Vsi so nekje hudi sovražniki, nekje trdna koalicija. Kajti vsi so nekje oblast, nekje opozicija. Od kantona do kantona, politična kompozicija!

Živeli kantoni, dokle država ne umre!