(Patria) - Poslanci opozicije v parlamentu FBiH (DF, SDA in SBiH) so pred dnevi kot pooblaščeni predlagatelji vložili zahtevo za sklic izredne seje predstavniškega doma.
Za dnevni red so predlagali le eno točko – „Informacijo o domnevnih nelegalnih dejanjih premierja Nermina Nikšića in vpletanju v delo policijskih organov Federacije BiH“.
Predsednik glavnega odbora Demokratske fronte (DF) in poslanec te stranke v parlamentu FBiH Hajrudin Žilić pojasnjuje, da je sedanja seja predstavniškega doma do zdaj sklicala 15 izrednih sej.
– Sama po sebi je indikativna dejstvo, da se prvič problematizira zahteva po sklicu seje. Seveda, zaradi poslovniškega temelja, se ne problematizira postopek in pristojnost zahteve za sklic, ampak se problematizira bistvo, torej vsebina in tema, o kateri poslanci zahtevajo razpravo.
Svojo vlogo predsedujočega predstavniškega doma je Dragan Mioković zamenjal za vlogo „odvetnika“ premierja Nermina Nikšića, o čigar (ne)delovanju oziroma (ne)deležih predstavniki državljanov zahtevajo razpravo – pravi Žilić v pogovoru za Novinsko agencijo Patria (NAP).
Spomni, da je Mioković v izjavi za javnost navedel, da bo sejo nedvomno sklical. Vendar, dodaja Žilić, tukaj ni vprašanje, ali bo ali ne, ali želi ali ne, ampak vprašanje spoštovanja poslovnika predstavniškega doma parlamenta FBiH, in s tem tudi ustave Federacije BiH.
– Bilo bi preveč, da bi se že tretjič v času enega mandata ime Dragana Miokovića neposredno povezalo z nedoslednostmi v zvezi s spoštovanjem ustave – poudarja Žilić.
Prvič se je to zgodilo, spomni naš sogovornik, ko je z nesprejemljivo suspenzijo ustave za en dan, s strani političnih mentorjev Trojke, postal udeleženec oblasti oziroma pozicije v Federaciji, drugič pa, ko je nenadoma spremil mnenje in osebni stališče o izvolitvi Marina Vukoje v ustavno sodišče BiH in politično izpogajal položaj predsedujočega predstavniškega doma.
– V izjavi za javnost, ob zahtevi za sklic izredne seje, se Mioković neuspešno ukvarja z odvetništvom in omalovažuje poslance, ki v imenu državljanov Federacije zahtevajo razpravo o premierjevem vpletanju v delo policijskih organov Federacije.
Namreč, Mioković gre tako daleč, da opozicijske poslance obtožuje, da iz parlamenta želijo narediti sodišče. V prevodu, obtožuje jih za rušenje demokracije in parlamenta kot najmočnejšega institucionalnega izraza demokracije družbe – govori Žilić.
Zanimivi se mu zdijo argumenti, ki jih Mioković predloži kot dokaz svojih trditev, da opozicija iz parlamenta želi narediti sodišče.
– Mioković namreč izjavlja, da je neozbiljno zahtevati razpravo o nečem, kar je kot „domnevno“ (v zahtevi za sklic seje se uporablja izraz „domnevne nepravilnosti premierja“).
Pa, gospod Mioković, uporabil bom nekatere, Vam blizu, izraze, da razrešimo Vašo „dilemo“. Če menite, da je bilo v zahtevi namesto „domnevno“ treba uporabiti izraz „obstoj suma“, je to potem obtožba, če pa menite, da je moralo stati „brez vsakega dvoma“, je to tudi sodba.
Torej, gospod Mioković, uporabljena terminologija je prav v nasprotju s tem, kar morda potihoma priželjkujete in ne nakazuje na misel, da iz parlamenta delamo sodišče.
Ta Vaš argument je v popolnem nasprotju s tem, kar poskušate pripisati predstavnikom in poslancem državljanov, ki so se „drznili“ pozvati na politično in moralno odgovornost tistega, ki je bil eden od akterjev Vašega imenovanja na mesto predsedujočega – poudarja Žilić.
Drugi Miokovićev argument pa oceni kot še bolj tragikomičen.
– Namreč, v izjavi za javnost navaja, da je poleg zahteve za sklic seje, poleg določenega števila podpisov poslancev, potrebno predložiti tudi gradiva za sejo in predlog sklepa.
Očitno je, da sta naglica ali morda panika naredili svoje, ter je predsedujoči nespretno zmešal vrstni red dejanj. Po navedbah predsedujočega je potrebno najprej definirati sklep in šele nato razpravljati o njem, oziroma šele nato voditi razpravo o tistem, kar je že dobilo epilog.
Povsem gotovo je, da nič od navedenega ni nenavadno za situacije, ko se poskuša braniti nekaj, kar je težko branljivo ali ko se začnejo izmišljevati argumenti, da bi se ovrglo nekaj, kar je dejstvo.
V Miokovićevih argumentih manjka le še eden, in imel bi enak logiko in smisel kot argumenti, ki jih je že iznesel. Namreč, preostalo mu je le še, da omili ali popolnoma zanika tudi samo priznanje premierja v zvezi z, najmileje rečeno, nedopustnim načinom komuniciranja z uslužbenci Federalne uprave policije (FUP) – napominja Žilić.
Kar zadeva samo bistvo afere „spengavanje“, je sogovornik NAP-a mnenja, da gre za kaznivo dejanje.
– Seveda, moje mnenje ni relevantno, to morajo ugotoviti pristojni organi. Pristojni organi so tožilstvo in sodišče. Meni je to kot državljanu in kot poslancu znano, ve to tudi velika večina državljanov Federacije.
Premier, očitno, na podlagi določenih dejanj dovoljuje sebi, da ne ve. On „spengavanje“ (s tem, kot sam pravi, misli prijetje in procesuiranje) zahteva od policije.
Premier bi moral, razen če nima kakšnih slabih namenov, zagotovo vedeti, da preiskave vodijo tožilstva, da odredbe izdajajo sodišča, policija pa kot izvršni organ postopa izključno po njihovih naloga – je dejal Žilić.
Povsem legitimno je ocenil zahtevo, da mora premier o svojem ne(delu), (ne)dejavnosti, (ne)deležih polagati račune državljanom posredno preko njihovih predstavnikov, ne pa da o tem govori na propagandnih video posnetkih, „ki jih, resnici na ljubo, spet plačujejo državljani“.
– Meni osebno neustavljivo se ponuja spomin na ne tako dolgo objavljen avdio posnetek, v katerem premier Nikšić od nekega sogovornika zahteva zaposlitev neke ali nekaterih oseb, v nasprotnem primeru, če tega ne stori, da bo razrešen s položaja, na katerega ga je on postavil.
Torej, nagnjen je k izkazovanju političnega vpliva. Vprašanje je, ali je tudi v konkretnem primeru „spengavanja“ enaka alternativa neizpolnjevanje njegove zahteve, ki jo je, po lastnem priznanju, poslal vršilcu dolžnosti direktorja FUP-a.
Premier trdi, da kot premier ima pravico, da se zanima za status nekega predmeta preiskave. Odgovor je – seveda, da ima, vendar ne preko zasebnih sporočil in prepiske, ampak tako, kot je predpisano z Zakonom o notranjih zadevah Federacije BiH.
Premier, ki se sam predstavlja kot borec proti korupciji in pravičnik, ki ga napadajo zaradi vestnega opravljanja nalog iz pristojnosti, bi se z zanimanjem za status predmeta preiskave ukvarjal na legitimen način – pojasnjuje Žilić.
Napominja, da v členu 14. stavku 2. Zakona o notranjih zadevah Federacije BiH piše: „Navodila, smernice in predlogi, ki jih v skladu s tem zakonom določi vlada Federacije ali minister iz pristojnosti uprave policije, se dostavljajo direktorju policije pisno“.
V členu 15. stavku 4. omenjenega zakona pa piše naslednje: „Poročilo iz stavka (1) tega člena se lahko nanaša tudi na posamezne primere, če to zahtevajo organi iz stavka (2) tega člena, če zakon ni drugače določen ali ne ogroža operativnega dela uprave policije“.
– Vsako drugo ravnanje je v nasprotju z zakonom, vsaka drugače formulirana zahteva je poskus političnega vpliva in zloraba položaja oziroma uporaba položaja, ki ga posameznik zaseda – je zaključil Žilić v pogovoru za NAP.
(D.K.)
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
