Želodec – svetilnik organizma

Napisal: Dr. Kenan Vrca

Pri diagnostiki in terapiji pacientov v Planetu zdravja BH se vse začne s pregledom želodca, ki predstavlja glavni organ za Integrativno medicino.  Želodec edini ima „komunikacijo z zunanjim svetom“ preko vnosa hrane oziroma energije. Po načelih Integrativne medicine želodec predstavlja enega od treh stebrov metabolizma, kjer sta še limfa (o kateri smo govorili prejšnjič) ter ščitnica. Upravičeno ga lahko imenujemo svetilnik organizma, saj vsem drugim organom in procesom v metabolizmu kaže svetlobo, v katero smer naj delujejo.

V bestsellerju „Alkalizirajte se ali umrite“ (Alkalize or Die), dr. Theodore Baroody, svetovno znani specialistični nutricionist, navaja:

- Želodec je glavni organ našega telesa, preko 90 % obolenj v našem telesu nastane zaradi ukleščenja želodca – hijatalne kile (ukleščenje vagusa) v trebušni votlini in njegovega ukleščenja na nekaterih drugih delih telesa.

Iz lastnih izkušenj sem si dovolil imenovati „trikotnik prehrane“ naslednje organe: želodec, trebušna slinavka in dvanajstnik, kot najpomembnejše mesto, kjer se, ko je človek zdrav, odvija najpomembnejša funkcija prebave hrane in nastajanje sladkorja – energije, ki je bistvena za organizem. Na enak način, ko je pacient bolan ali ima določene težave, je treba proučevati in opazovati ta trikotnik, da bi prišli do odgovora, kako pomagati velikemu številu pacientov, ki trpijo za različnimi sistemskimi obolenji ali stanji, od katerih kot najtežje lahko omenimo sladkorno bolezen, popularno imenovano „sladkor“.

Zakaj je želodec tako pomemben?

Želodec je organ, ki proizvaja HCl – klorovodikovo (želodčno) kislino, ki je tako nujno potrebna za naš organizem, saj brez nje preprosto ne bi mogel opravljati ustreznih kemičnih reakcij, ki ustvarjajo bazičnost, ta pa je spet najpomembnejša za zdravo in uravnoteženo telo.  „HCl“ nas vzdržuje pri življenju tako, da vzpostavlja kislinsko-bazično ravnovesje. Ko opravi svojo nalogo v procesu prebave hrane, postane bazičen. Poleg tega je od izločanja HCl odvisna absorpcija osmih esencialnih aminokislin, dveh vitaminov in petnajstih ionov. Tako se na primer vitamin B12 in folna kislina ne bosta absorbirala, če v želodcu ni dovolj HCl. Klorovodikova kislina je prva obrambna linija pred uničujočimi mikroorganizmi, ki jih s hrano vnašamo v telo. Preprosto ubija mikrobe in pomaga pri njihovi prebavi. Poleg tega razgrajuje škodljive odpadne kisline, ki nastanejo pri nepravilnem kombiniranju in uživanju slabe hrane, ter pomaga pri njihovem izločanju.

Zato, ko ima želodec optimalno količino želodčne kisline, po zaužitju hrane pošlje dražljaj v določenem ritmu v trebušno slinavko, ki izloča hormone (inzulin in glukagon) in encime (tripsin – encim za živalske beljakovine, amilaza – encim za ogljikove hidrate in lipaza – encim za maščobe), ki nato ob prihodu v dvanajstnik prebavijo hrano in ustvarijo sladkor – energijo, potrebno za organizem.

Vendar, ko je količina kisline v želodcu povečana, želodec ob zaužitju hrane pošlje dražljaj v pospešenem ritmu v trebušno slinavko, kar skozi leta vodi do ogromne blokade trebušne slinavke (izloča manj hormonov in encimov). Ta ob prihodu v dvanajstnik ne prebavi hrane in ne ustvari sladkorja – energije, kot pri zdravem organizmu. Nasprotno, nastane sindrom, imenovan diabetes mellitus tipa 1, ki ga zaznamujejo naslednje značilnosti: hiperacidoza (povečana količina kisline v želodcu), povišan tripsin, zmanjšana amilaza in povišana lipaza.

Povsem drugačna slika je, ko je količina kisline v želodcu zmanjšana – ob zaužitju hrane želodec pošlje dražljaj v zelo upočasnjenem ritmu v trebušno slinavko (kar običajno traja leta), kar posledično povzroči „zaspanost trebušne slinavke“ (izloča manj hormonov in encimov). Ta ob prihodu v dvanajstnik ne prebavi hrane in ne ustvari sladkorja – energije, kot pri zdravem organizmu. Nasprotno, nastane sindrom, imenovan diabetes mellitus tipa 2, ki ga zaznamujejo naslednje značilnosti: hipoacidoza (zmanjšana količina kisline v želodcu), zmanjšan tripsin, povišana amilaza in zmanjšana lipaza.

Zanimivo je pogledati, kaj se zgodi, ko pacienti jemljejo zdravila ali prejemajo inzulin pri zdravljenju sindroma sladkorne bolezni. Z jemanjem zdravil ali inzulina se dejansko samo znižuje sladkor v krvi in nič več. Namreč, inzulin dejansko še dodatno ogreva organizem namesto trebušne slinavke, kar predstavlja večje zlo, saj mu ne dovoli opravljati tiste funkcije, ki je zanj osnovna v organizmu, to je, da sam ogreva svoj organizem, za katerega je odgovoren. Če to traja leta, imamo paciente, ki so v tako imenovanem „začaranem krogu“, kjer samo jemljejo inzulin, ki ga sčasoma tudi povečujejo. Prav tako je opaziti, da so dolgotrajni pacienti nekoliko zmedeni in dezorientirani v prostoru. Da bi to razumeli, se moramo vrniti k „trikotniku prehrane“, kjer namesto sladkorja v krvi nastaja alkohol, zaradi katerega so pacienti tako zmedeni in dezorientirani v prostoru.

In res, v vsakdanji praksi je tako, prihajajo pacienti, pri katerih je mogoče videti vrsto obolenj in simptomov kot posledica ukleščene hijatalne kile ali ukleščenja vagusa na nekem drugem mestu v telesu. Med najpogostejšimi v praksi se srečujejo naslednja obolenja: obolenja jeter, trebušne slinavke, črevesja, ščitnice, ledvic, težave z endokrinimi žlezami, astma ter nagnjenost k edemom, povišan krvni tlak, težave z žolčnikom, testisi, jajčniki, maternico, bolezni tankega in debelega črevesja, išias, epilepsija in druge bolezni možganov.

Zato v naši terapiji pomembno mesto zavzema prav terapija želodca, saj ta organ, kot smo lahko sklepali iz navedenega, predstavlja pomemben steber metabolizma in nepogrešljivo postajo „trikotnika prehrane“. V naslednji izdaji kolumne se informirajte o pomembnosti ščitnice kot tretjega stebra metabolizma po načelih Integrativne medicine.  Do takrat, dragi bralci, ostanite nam zdravi in nasmejani ali to šele postanite, kot radi rečemo v Planetu zdravja BH.