ŽELJKO KOMŠIĆ Od junaka budućnosti do potrošenega obraza

Piše: Rasim Belko

Pot do vrha je veliko lažji kot obstanek na vrhu. Včasih vas nasprotniki potisnejo in vas prisilijo, da padete, včasih pa sami, zaradi svoje nepremišljenosti, neustavljivo padate. In ne morete se ustaviti. Padete globlje, kot ste bili na začetku.

Tako bi se približno lahko opisala pot člana Predsedstva Bosne in Hercegovine in predsednika Demokratske fronte Željka Komšića. Od junaka za normalno prihodnost do potrošene nade in obraza.

Željko Komšić bi moral vstopiti v učbenike političnih šol in akademij za vse napredne politične učence kot primer, kako vas trmoglavost in neprincipialnost po uspehu vodita v prepad. Začel je kot častitljiv in pogumen borec v vojni, odlikovan z najvišjim priznanjem. V politiko je vstopil takšen in osvojil srca vseh državljanov Bosne in Hercegovine, ki jim je etno-nacionalistov dovolj. Zelo hitro je prehodil pot od občinskega načelnika do predsednika države. V rdečih jopičih SDP-ja dvakrat izvoljen v Predsedstvo BiH, iz vrst hrvaškega naroda.

A nato mu je slava udarila v glavo in namesto boja, zaradi katerega smo ga ljubili, se je odločil zapustiti Zlatka Lagumdžijo, svoj SDP, in ustanoviti novo stranko. In takrat, kljub vsemu, je ostal politični idol in junak.

Ponovno se je leta 2018 vrnil v Predsedstvo BiH. Vendar vse kaže, da bo to zadnja politična zmaga predhodnika upanja v multietnično in državljansko Bosno in Hercegovino.

Čeprav je javno dajal prst na obraz in sporočil, da z nacionalisti nikoli ne bo sodeloval, je Komšić kljub temu pogazil lastne besede in se podal v hudičevo kolo nacionalistov. Iz tega blata se ne bo nikoli rešil.

Prvič od začetka politične kariere so Komšiću obrnili hrbet vsi, ki so mu brezpogojno verjeli in vanj polagali upe. Narod, prijatelji, tovariši, državljani, vsi skupaj so se počutili izdane in prodane, ko je na dan čarovnic, petek 13., podpisal pakt s hudičem. Komšićevo govorjenje, da je to storil zaradi ANP-ja, kasneje Programa reform za pot BiH v NATO, je bilo zaman. Nihče mu ne verjame več.

Zdi se, da niti sam sebi več ne verjame niti ne verjame v to, kar govori. Željko Komšić je v petek zvečer ponovno gostoval v Centralnem dnevniku pri Senadu Hadžifejzoviću. Tokrat, kot še nikoli doslej, ni poslal nobene smiselne sporočitve. Še več, ni poslal nobenega sporočila.

Govoril je, da sta njegova princip in ideja “država, EU, NATO”. Vendar pozablja, da je to princip vseh nas, ki si želimo Bosno in Hercegovino kot enotno in normalno državo, članico največjih svetovnih organizacij. Državo, v kateri bo to članstvo pomenilo konec notranjih konfliktov in sporov, pa tudi konec upov sosednjih držav, da cepijo našo domovino.

To niso njegovi, to so naši cilji. On pa je šel v koalicijo s tistimi, ki delajo prav nasprotno in v vsaki priložnosti govorijo, da je BiH nemogoča. Vendar je še huje. Željko Komšić se je znašel v situaciji, ko se mora panično in živčno braniti pred vprašanji, ne pred obtožbami, pred vprašanji, ali so ga kupili in koliko so ga plačali. To je zadnja etapa političnega sonovrata junaka naše prihodnosti.

Stranka v razsulu kot poražena vojska, on pa med sabo in svojimi slabimi dejanji. V globoki delitvi med tem, kar ve, da je pravilno, in tem, kar mora govoriti, da ne bi ostal na politični vetrovni preizkušnji. Verjetno nam je zato sinoči ničesar ni povedal, kar je precej jasno sporočilo, da je Željko Komšić že zdavnaj izgubil politični kompas in da čaka iztek mandata v Predsedstvu, da politiko obesi na klin.

Kajti po paktu s hudičem ni poti nazaj. In pravočasno so ga mnogi opozarjali, naj ne sadi buč z nacionalisti iz SDA in njihovimi partnerji SNSD in HDZ.

Danes se mu te buče obijajo o glavo, vendar danes poti nazaj ni. Celo če se umakne, ga to ne bo rešilo volilnega debakla, ne glede na to, kakšne volitve bodo. Ostalo mu je le, da vrti ploščo praznih obljub in čaka konec svoje politične poti.

Spomnim se, tistega dne, ko je z Nerminom Nikšićem in Peđo Kojovićem dogovoril BH blok, je šel mimo mene in na vprašanje “boste kaj povedali?”, je Željko Komšić odgovoril: “Kaj pa je tu za govoriti, vse je jasno”.

Zdi se pa, da njemu ni bilo nič jasno.

Zato bo tudi končal kot tisti, ki je bil upanje boljše prihodnosti, a je končal kot simbol in žrtev političnega Halloween-a nacionalistov.

Fairy čisti smeti, a obraza ne.