Združeni napadi na Komšića medijskih krogov, zbranih okoli HDZ-a in Bećirovićevih partnerjev

Piše: Amina Čorbo Zećo 

Popolnoma jasno je, da je 2:1 v korist Bosne in Hercegovine v Predsedstvu BiH ključni boj teh volitev, seveda ob Hrvatih iz državljanskih opcij v Domu narodov, da bi se končno prekinila dominacija HDZ-a BiH, ki je svojo premoč in roke v Domu narodov uporabljal izključno za blokade! Vse to ob predpostavki, da Christian Schmidt, visoki predstavnik v BiH, ne bo vsilil sprememb volilnega zakona, pri čemer upošteva predvsem voljo državljanov, ki so svoje želje pokazali z večkratnimi protesti pred stavbo OHR-ja.

In popolnoma jasno je, zakaj HDZ in SNSD z enako silovitostjo napadata Željka Komšića. Ničesar, kar je bosansko in kar sluti na ureditev, v kateri bodo vsi enaki, nočejo niti obravnavati.

Kar je bilo pravzaprav najbolj jasno že vsakemu političnemu laiku, tudi pred začetkom kampanje, je, da ni pomembno, ali bo zmagal Bakir Izetbegović ali Denis Bećirović, temveč to, ali bo politika HDZ-a v Federaciji končno poslana v preteklost.

Zato je treba jasno videti, da protikandidat Željku Komšiću ni samo in izključno Borjana Krišto iz HDZ-a.

Nevarnost za državo BiH se bere na več ravneh, veliko več kot proti samemu Komšiću, zlasti ko iniciativo 'Milijon ljudi za državljansko BiH' napadajo SBB, Naša stranka, NIP (zlasti prek svojih medijskih kanalov) ter drugi partnerji, zbrani okoli Denisa Bećirovića, kandidata SDP-ja za člana Predsedstva BiH, ki vsakodnevno kritizirajo Komšićev projekt.

Bećirović se drži ob strani, prav tako SDP, čigar prvi in osnovni boj bi moral biti boj za državljansko BiH. Toda molk je bil vedno znak odobravanja, saj podpreti iniciativo 'Milijon ljudi za državljansko Bosno in Hercegovino' pomeni podpreti pot BiH na njeni poti v Evropsko unijo in prihodnost. Vse drugo nas vodi v globoko etnodemokracijo.

V tem je nevarnost tudi za samega Bećirovića, ki niti na plakatih nima prepoznavne rdeče barve, temveč modro in rumeno, in zdi se, da je z izgubo rdeče izginil ali izginja socialdemokrat Bećirović.

Čeprav analitiki ocenjujejo, da je imel potencial, da bi Komšiću odvzel določeno število glasov, ko kampanja napreduje, se situacija zapleta.

Glede na ideološko pisano enajsterico je jasno, da so možni medsebojni spopadi, kar bi na koncu lahko Bećirovićeve glasove odneslo Komšiću.

Toda uspavanost in prepričanost v Komšićevo zmago bi lahko neodločene pripeljala do tega, da svojo preferenco vendarle dajo Bećiroviću, da bi morebiti imeli dva kandidata iz državljanskih opcij.

Zato se dobro obveščeni sprašujejo, za čigave glasove se Bećirović pravzaprav bori, če ni pripravljen najprej braniti svoje politične platforme, ne pa tistih, ki so ga podprli, a so milj daleč od ideje socialdemokracije in so celo odkrito na strani HDZ-a.

Spomnil bom, da je bil Komšić tisti, ki se je odločil svojo politično kariero staviti na kocko z vstopom v državno oblast, pri čemer je glasno poudarjal dva osnovna razloga za to. Odblokado poti BiH v NATO, oziroma dostavo ANP-ja kot pogoja za oblikovanje Sveta ministrov BiH, in zaustavitev etnične delitve BiH prek zahtev HDZ-ja po spremembah volilnega zakona, kar je bilo navsezadnje tudi Komšićevo predvolilno obljubo. Na koncu je bilo to tudi izpolnjeno.

V Predsedstvu moramo imeti 2:1 za Bosno in Hercegovino, matematika pa je neizprosna, za razliko od politične pronicljivosti, v kateri Bećirović molči, medtem ko njegovi partnerji združeno kurijo ogenj po ideji državljanske BiH.