Vzgojni in pravosodni luknji

Zapornik je zajel stražarje in jih maltretiral, pripornik je pobegnil iz zapora v Sarajevu, grozeč s pištolo, so naslovi, ki se za trenutek zdijo kot scenarij akcijskega filma. Pravzaprav je vse zelo realistično in resnično.  

Pobeg zapornika Amela Sejfovića v nedeljo iz KPZ Miljacka v središču Sarajeva, kjer ga je čakalo tudi vozilo ob 14. uri in 25. minuti, je bil načrtovan do zadnje podrobnosti.

Nekaj dni po tem, ko so se strasti umirile zaradi incidenta v tem zavodu, ko je zapornik zajel več stražarjev in jih maltretiral, ker je bil pod vplivom „nedovoljenih snovi“, je odjeknila novica o pobegu 28-letnega Sejfovića.

Zaporniški stražarji so bili „nemogočni“, da bi Sejfovića preprečili v njegovem početju, štirje pa so bili aretirani zaradi suma pomoči beguncu. V celici sta bila najdena dva uničena mobilna telefona. Begunec je imel pri sebi tudi pištolo, iz katere je streljal. Torej, načrt pobega je bil zasnovan in načrtovan znotraj zidov zapora. Preiskava bo pokazala, kdo je imel vlogo v tem primeru, ki je pretresel tako prebivalce Sarajeva kot celotno javnost, ki je upravičeno zaskrbljena.

Že znano je dejstvo, da so zapori in pripori prenatrpani, primanjkuje pa tudi osebja. Direktorji zaporov in KPZ-jev bolj skrbijo, kako si zagotoviti nov mandat, kot pa spoštovanje zakonov v lastnih vrstah. Kaj če zaradi razmer, kakršne vladajo v zaporniškem sistemu, takšni primeri postanejo praksa. Kaj če bodo stražarji vsake toliko tarča zapornikov, pobeg pa postane „boljša“ rešitev kot prestajanje kazni?

V obeh teh primerih je sistem odpovedal. Tisti sistem, ki bi moral in moral brezhibno delovati in v katerega bi morali kot državljani imeti največje zaupanje. Če ima zaporniški sistem luknje, kako je lahko pravosodni potem vzdržen. Imate kazen, vendar ne tistega, ki jo bo prestajal.

Posebna zgodba so tisti, ki so del sistema, in ga sami rušijo. Ko poči člen v verigi, poči tudi veriga. Pravica je pokazala tudi svojo drugo plat v ne tako davnih primerih. Aretirani so bili odvetniki in sodniki, ter sodni in občinski uslužbenci. Vse je večinoma končalo s sporazumom o priznanju krivde ali celo s pobegom. Roka pravice do njih ni prišla ali pa gre po obvoznih poteh.

Eno je gotovo. Če se bo nadaljevalo uničevanje celotnega policijsko-varnostno-pravosodnega sistema, takšni primeri zagotovo ne bodo več redkost, pravica pa bo ostala, da se kaže/dokazuje na tistih, ki se je pravzaprav najbolj sklicujejo nanjo.