Zakaj Škoro potrebuje Milanovićevo zmago?

Napisal: Rasim Belko

---

Dva dni ločita sosednjo Hrvaško od odločitve o novem predsedniku države. V tekmi sta desničarska Kolinda Grabar Kitarović (HDZ) in pogojno rečeno levičar Zoran Milanović. 

Boj med dvema diametralno nasprotnima stranema je v finišu. Živčnost narašča, kot da gre za zadnji enajstmetrovko finala Lige prvakov. 

Za Hrvaško morda tudi je. Naši sosedje so prevzeli predsedovanje Evropski uniji. Torej, poleg notranjega vpliva, ki ga ima predsednik na Hrvaškem realno celo preveč, bo vodja Lepe naše skrbel za dogajanja na celotni celini. Ena izbira, dve različni poti. 

Vendar pa letos obstaja volilni paradoks, da volitev ne bodo odločili privrženci enega od dveh kandidatov. 

Milanović in Grabar Kitarović imata svoje privržence in strankarsko infrastrukturo, vendar oba vesta, da jima to ne bo dovolj. 

Zato bosta potrebovala podporo volivcev tistih kandidatov, ki so izpadli v prvem krogu hrvaških predsedniških volitev. 

Prvi med njimi je Miroslav Škoro. Čeprav pripada desnemu političnemu prizorišču, se včasih zdi, da je pevec Škoro bolj na levi kot sam Milanović. 

Škoro je politiko začutil že davnega leta 2007, ko je vstopil v hrvaški sabor. Vendar je po samo osmih mesecih odstopil in poslanski mandat prepustil drugemu. Kot je takrat navedel, je iz sabora odšel razočaran nad dejstvom, da so vsi politiki dojeti kot tatovi. 

In zdi se, da je med aktivnimi hrvaškimi politiki prav Škoro del tiste manjšine, ki je najmanj „ukradla“ narodnega denarja. Svojo poslansko plačo je dajal v dobrodelne namene, člansko izkaznico HDZ pa je vrnil leta 2012, češ da politika HDZ-ja v tistem času nima veze s stvarnostjo. 

Vse kaže, da Škoro o politiki HDZ-ja tudi danes misli enako, zato se je tudi kandidiral na predsedniških volitvah. In dosegel uspeh, osvojil skoraj pol milijona glasov. 

Čeprav ga analitiki na Hrvaškem smatrajo za desničarskega populista in hrvaški primer radikalne avstrijske Svobodnjaške stranke, bi Škoro, če bo želel še naprej igrati politično vlogo, lahko precej profitiral od drugega kroga volitev. 

Že smo navedli, kaj Škoro misli o politiki HDZ-ja. Zato bi moral, če ne javno, potem z nekakšnim migom ali kimanjem glave pokazati svojim privržencem, da je Zoran Milanović boljša pot za Hrvaško. In ni malo tistih, ki ga sledijo in podpirajo. Vzel je Zagreb, natančneje ga je ugrabil Kolindi Grabar Kitarović. 

Če ne bo podpore Škoričevih glasov, tudi v primeru, da ti ne glasujejo za kandidatko HDZ-ja, bo Milanović težko dosegel zmagoviti rezultat. Nekako sem prepričan, da tako Škori kot njegovim privržencem zmaga Milanovića bolj ustreza. Kajti, kolikor koli ne marajo Milanovića, jih zagotovo boli to, kar HDZ počne na Hrvaškem. Za pojasnilo, nekaj podobnega tistemu, kar počne SDA v BiH. Odganjajo mlade, podpirajo pa kriminalce in tajkune.

Kot možnost za zmago Milanovića se omenja prebujanje pasivnih volivcev. Vendar je to zgodba, ki se leta vleče po Balkanu. Do zdaj se ni uresničila. 

Zato bi Škoro, ki je s seboj potegnil boljši del HDZ-ja, natančneje nekoročeni del, brez afer in obtožb, moral podpreti Milanovića. 

In potem se na parlamentarnih volitvah pojaviti kot moralni zmagovalec nad HDZ-jem in njegovo kandidatko. Neobremenjen z aferami in kriminalom, z mladostno ekipo na listi za sabor, bi bil Škoro legitimen tekmec za precejšnje število mandatov.

V tem primeru, po katerem bi bil Milanović predsednik, bi bila tudi atmosfera veliko bolj sproščena. Kajti Hrvaška z Milanovićem je povsem druga zgodba od tiste prepirljive in vojno hujskaške politike, ki jo je v preteklih letih vodila Grabar Kitarović. 

To ve Škoro, ima dovolj tekem v nogah. In je tudi poslovnež, dobro zna računati. 

Škoro za Milanovića, Milanović in Škoro za evropsko usmerjeno Hrvaško, ki bo obrnila hrbet UZP-ju, in pomagala Hrvatom s te ali one strani meje.