Zakaj urad visokega predstavnika (OHR) še vedno ne more zapustiti Bosne in Hercegovine?

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsedstva Kroga 99

Nekateri politični akterji v Bosni in Hercegovini že vrsto let vztrajajo, da je čas OHR-ja minil. Tako so izjave tipa 'BiH mora sama odločati o svoji usodi', 'visokega predstavnika ni več treba', 'BiH ni suverena država, ker obstaja visoki predstavnik', postale nepogrešljiv del politične retorike SNSD-ja. Vendar pa realnost kaže prav nasprotno: bolj ko so glasne izjave o suverenosti, bolj so dejanja teh akterjev destruktivna za samo državo, katere suverenost prizivajo. Hkrati te iste politične sile sistematično in premišljeno blokirajo izpolnjevanje vseh pogojev, ki so potrebni, da OHR zaključi svoje poslanstvo.

Urad visokega predstavnika (OHR) je mogoče zapreti šele, ko Bosna in Hercegovina izpolni pet jasno opredeljenih pogojev in dva politična cilja, znana kot agenda "5+2", ki jih je leta 2008 postavil Upravni odbor Sveta za implementacijo miru (PIC). Ti pogoji so: reševanje vprašanja državnega in vojaškega premoženja, vladavina prava, finančna vzdržnost države in politična stabilnost. Bosna in Hercegovina je izpolnila le dva od sedmih kriterijev (status Brčko distrikta in podpis Sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju). Ključni razlogi za zastoj ležijo v zavračanju entitetnih in etnonacionalnih političnih struktur, da spoštujejo odločitve državnih institucij in mednarodnega reda.

Suverenost kot paravan za secesijo

V nadaljevanju je predstavljena kratka analiza tistih pogojev, ki še niso izpolnjeni, in odnos posameznih političnih subjektov do teh pogojev.

Državno premoženje. SNSD je vodil sprejemanje zakona, s katerim si državno premoženje prisvaja kot entitetno, in to kljub sodbam Ustavnega sodišča BiH. Primarni motiv je krepitev entitetne avtonomije in slabljenje države BiH, kasneje pa tudi ropanje tega istega premoženja.

Vojaško premoženje. Stranka, ki blokira izpolnjevanje tega pogoja, je ponovno SNSD, ki zavrača vknjižbo vojaških lokacij na državo, s čimer ovira učinkovito delovanje Oboroženih sil BiH. Vpis perspektivnega vojaškega premoženja na državo je tudi pogoj za bh. pot v NATO, s tem pa tudi stabilnost oboroženih sil, države in regije. Dodatni motiv za to blokado je lahko tudi potencialna priprava na vzpostavitev entitetne vzporedne vojaške strukture.

Politična stabilnost. SNSD odkrito grozi s secesijo, ignorira odločitve visokega predstavnika in Ustavnega sodišča BiH ter si prizadeva za vzpostavitev vzporednih institucij. Njihova retorika o 'suverenosti' je pravzaprav sredstvo za oslabitev državnega okvira, ob podpori Srbije in Rusije ter ob asistenci dela mednarodnih partnerjev, ki ne želijo funkcionalne BiH, ampak BiH kot trajni zamrznjeni konflikt.

Konstitutivna demagogija

Po drugi strani HDZ BiH formalno (vsaj v javnem prostoru) zagovarja evropsko pot in članstvo v EU. Vendar pa njihova dejanska politika sistematično blokira bistvene elemente agende.

Finančna vzdržnost. HDZ je večkrat uporabil proračunske odločitve za izsiljevanje glede volilnega zakona in t.i. 'legitimnega predstavljanja'. Skupaj s SNSD-jem uporablja proračunska vprašanja za politično pogojovanje (npr. zakon o Ustavnem sodišču, volilni zakon). S takšno politiko se finančni sistem instrumentalizira za etnonacionalne cilje. Prav tako HDZ blokira zakonodajne in proračunske procese, kadar mu ne ustrezajo volilni rezultati (npr. blokada oblikovanja Vlade FBiH po volitvah leta 2018).

Večletna blokada oblikovanja Vlade FBiH po volitvah leta 2018 predstavlja morda najjasnejši primer zlorabe etničnega veta v postdejtonski BiH. HDZ BiH je s podporo iz Zagreba in prešutnim spodbudam iz Bruslja odkrito pogojeval sodelovanje v oblasti z uresničevanjem političnih ciljev, ki nimajo neposredne povezave z volilnimi rezultati, ampak z retrogradnim političnim ciljem. S svojim političnim delovanjem danes HDZ služi kot tihi zaveznik SNSD-ja pri razgradnji državnega aparata.

Vladavina prava. Za HDZ BiH je obstoj OHR-ja sprejemljiv le v primerih, ko ta ščiti njihove politične cilje (npr. spremembe volilnega zakona in Ustava FBiH), sicer pa jim je zakonitost OHR-ja vprašljiva. Poleg tega HDZ s zagovarjanjem t.i. 'federalizacije' in institucionalne etnične prerazporeditve poskuša cementirati politično neravnovesje, ki onemogoča funkcionalno, demokratično državo in državljansko družbo. Z vztrajanjem pri 'konstitutivnosti' (pojem, katerega pomen večina politikov ne razume in ga zlorablja) namesto enakosti državljanov, HDZ blokira resnične reforme na evropski poti. Hkrati svoj prispevek k neizpolnjevanju tega kriterija daje tudi SNSD s zakonodajnimi odločitvami proti Ustavnemu sodišču BiH in nepriznavanjem OHR-ja.

Zakaj ne želimo biti 'svoji na svojem'

Ironija političnega trenutka v BiH se kaže v dejstvu, da tisti, ki najbolj zahtevajo odhod OHR-ja, s svojim delovanjem najbolj prispevajo k njegovemu ostanku. Njihova javna retorika o 'odhodu tujcev' je pravzaprav dimna zavesa za dejavnosti, ki uničujejo temelje države, s tem pa tudi pogoje za njeno samostojno delovanje. Mehanizmi destrukcije so sofisticirani: od zakonskih sprememb, preko simboličnih groženj, do usklajenih blokad.

SNSD že vrsto let vztraja, da naj OHR odide, da BiH 'ni protektorat' in da 'nam nihče ne sme govoriti, kaj naj počnemo'. Vendar hkrati: sprejemajo entitetne zakone o premoženju - v nasprotju z odločitvami Ustavnega sodišča, grozijo z odcepitvijo in oblikovanjem vzporednih institucij, zavračajo priznavanje in uporabo odločitev OHR-ja in Ustavnega sodišča BiH.

Sedemnajst let po opredelitvi agende "5+2" je BiH še vedno talec entitetnega in etnonacionalnega odpora proti funkcionalni državi. Ključne točke blokade prihajajo iz struktur, ki želijo oslabiti državo BiH ali jo redefinirati po meri entitetnega in etničnega ekskluziviteta.

Dokler mora visoki predstavnik posredovati, da bi ohranil osnovne elemente dejtonske ureditve, je jasno, da pogoji za zaprtje OHR-ja niso izpolnjeni in da so ovire temu politično motivirane, ne pa tehnične narave.

Če bi OHR danes odšel, brez izpolnjenih pogojev iz agende "5+2", bi se BiH znašla pred realnim kolapsom institucionalnega reda, z oslabljenim pravosodnim aparatom in politično elito, ki svoj obstoj temelji na izsiljevanju, blokadi in etničnem antagonizmu.

Do zaprtja OHR-ja mora priti, vendar ne kot del politične nagrade etnonacionalistom, ampak kot rezultat resnične notranje reforme. V današnjem političnem trenutku prisotnost OHR-ja ni le upravičena, ampak nujna.