Zakaj se nismo naučili lekcij po poplavah 2014?

Naročil Solak, pisal Radončić, odločil Tuzlanski, sklenil Posavski, v izrednem bosanščina in srbščina.

Približno in v skrajšani obliki tako izgleda notranji sistem BiH. Lahko bi dodali zgorelo hercegovsko, zaklenjeno zahodnohercegovsko, zadramilo Kanton 10, v sarajevskem bazenu pa s televizije dvakrat na dan. V Banja Luki Šeranić, malo nad njim Višković, nato Cvijanović in na vrhu Dodik. 

Imena kot v imeniku. In vsi se sprašujejo, vsi so pomembni in ugledni. Poplave 2014. Vsi na nogah, nekateri na strehah, nekateri v čolnih. Skoraj cela država je nekam tekla. Uničene hiše, gospodarstvo in veliko vode je preteklo, preden so se mnogi vrnili domov. 

Voda je minila, mi smo pozabili. Pozabili, kako lahko narava surovo ravna. Kako zelo potrebujemo roko rešitve v teh nevarnih in kritičnih trenutkih, nekoga, ki bo ukrepal in nas rešil. 

Prišla je epidemija. Virus COVID-19. Ne vidiš ga, dokler te ne pripelje do smrti. Zgodba je spet ista. Kdo je pristojen? Kdo naroča in kdo posluša? Kdo je nad kom. Kje so denarji?

Vsesplošno razsulo, čeprav smo tri mesece pred prihodom virusa v naše kraje gledali, kaj se dogaja na Kitajskem, v Italiji in drugih delih sveta. 

Toda to razsulo ne izhaja le iz nesposobnosti, temveč iz neobstoječega sistema. 

Če pogledamo malo bolje, so najbolj nastradale države, kjer so delovali razni regionalni politični sistemi in država kot celota ni mogla odgovoriti. Italija, Španija…

Zadnja dva dni v Nemčiji potekajo pogajanja in pogovori, kako uskladiti stališča znanosti, Merklove in regij. 

Decentralizacija v času, ko je potreben enoten odgovor, je nevarna kot nesreča, ki prizadene določeno območje. 

V Bosni in Hercegovini je decentralizacija še posebej nevarna. Tega ne govorim z željo po ustvarjanju izključno unitarne BiH. Ne. Potrebujemo unitarno državo v zdravstvu, unitarno civilno zaščito in unitarno gospodarstvo. 

Z enotnimi sistemi, kjer se bodo odločitve sprejemale na enem mestu, bodo odgovori na nesreče hitrejši in učinkovitejši.

Življenje ni parlament. Niti gostilna. Pri reševanju življenj ni čakanja na amandmaje, vitalne in konstitutivne interese, komisije in entitetne večine, Izetbegoviće, Čoviće in Dodike. Ni čakanja na tujce. Ker vsako čakanje in odlašanje nam škoduje. 

Odločitve je treba sprejeti takoj in zdaj. 

Zakaj se nismo naučili lekcij po poplavah 2014?

Zato, ker tako politiki kot narodi ne mislijo dlje od jutrišnjega dne. Preseneti nas sneg, a nas ne preseneti virus, ki je zastrupil in zaprl svet. 

V takšnih situacijah, kot smo se dobro prepričali v zadnjem mesecu in pol, odpade tudi tradicionalna mantra o Hrvaški, Srbiji in Turčiji kot rešiteljih. Ne dediščina ne bratstvo nam ne pomenita veliko. 

Mi smo tisti, ki delimo isti zrak, isto zemljo in iste probleme. Zato bi se, ko bo tega konec, in bo minilo, morali potruditi, da bomo na državni ravni imeli ministrstvi za gospodarstvo in zdravstvo ter civilno zaščito Bosne in Hercegovine. 

In še posebej zakonsko urediti, da se v primeru nesreč in podobnih okoliščin sprašujejo le te institucije. Za ozemlje celotne države. Če pogledamo primer civilnega delovanja Oboroženih sil BiH, bomo spoznali, da zmoremo, le dogovoriti se moramo. 

Brez takšnih rešitev bomo še naprej imeli kaos tudi v najmanjši problematični situaciji. V situaciji, v kateri zdaj živimo, bomo imeli Solake, ki vozijo relije s vozili Civilne zaščite, naroča, pa sam ne razume, kaj naroča. To je isti tisti Solak, ki trdi, da ne potrebujemo kanaderjev in air traktorjev, nato pa pridejo Črnogorci in gasijo požare nad Konjicem s temi istimi air traktorji. 

Dokler bo vsak posameznik v strukturi in kantoni vodili neko svojo, zasebno politiko, bodo državljani te države v slepi ulici nesreče.

Čas je, da razmislimo o državnih organih in da izberemo strokovnjake s omenjenih področij, da vsaj vemo, kdo kaj dela. 

To ni politična unitarnost. To je ustvarjanje sistema, v katerem bomo imeli pripravljene odgovore na probleme. 

Bojim se, da če bo stanje sistemskega kaosa trajalo, bo vsaka naslednja nesreča pogubnejša za vse narode in državljane v Bosni in Hercegovini. 

Zato upam, da se bodo namesto praznih političnih pamfletov in obljub na naslednjih splošnih volitvah pojavila politična volja, pripravljena na proces centralizacije zdravstva, civilne zaščite in gospodarstva. 

V nasprotnem primeru, naj nam je Bog v pomoč s Solaki in njim podobnimi.