Zakaj ne Thompson ne zločini Herceg Bosne nad Srbi ne bosta omajala Dodika pri pripisovanju zločinov NDH Bošnjakom?

(Patria) - V Bosni in Hercegovini je na politični in intelektualni ravni, skozi sodelovanje HDZ-ja in SNSD-ja, zgrajena povsem nova hrvaško-srbska agenda, ki je usmerjena proti državi Bosni in Hercegovini in njenemu večinskemu bošnjaškemu narodu.

Čeprav hrvaško-srbski zavezništvo glede Bosne in Hercegovine obstaja že od sporazuma Cvetković-Maček, čeprav se je uresničeval med agresijo na Bosno in Hercegovino skozi načrte o delitvi Bosne in Hercegovine, je realnost postdejtonske Bosne in Hercegovine iznedrila novo vrsto hrvaško-srbskega zgodovinskega sporazuma.

Ta sporazum ni le splošnega značaja na liniji uničenja države Bosne in Hercegovine, manifestira se v dnevno-politični realnosti in dinamiki skoraj pri vseh vprašanjih, kjer imata HDZ in SNSD skoraj identične stališča in odločitve. Sodelovanje ni le strankarsko in institucionalno, ampak tudi širše družbeno. Čeprav je intelektualni hrvaško-srbski milje v Bosni in Hercegovini precej skromen in se večinoma opira na Zagreb in Beograd, imajo javni, družbeno-politični delavci HDZ-ja in SNSD-ja jasno agendo o odnosih teh dveh nacionalizmov v preteklosti in prihodnosti.

Obstaja torej precej utrjen dogovor med hrvaškim in srbskim nacionalizmom v Bosni in Hercegovini o ključni točki hrvaško-srbskega spora, to je o zločinih Neodvisne države Hrvaške in odgovornosti za te zločine. Po tem zgodovinskem sporazumu, srbskih in hrvaških političnih in drugih javnih delavcev, so za zločine te kvislinške tvorbe predvsem odgovorni Bošnjaki kot narod, medtem ko se v ozadje potiska pomen, ideološka in nacionalna ozadja zločinskega aparata NDH ter skupni hrvaški nacionalizem in njemu pripadajoči nacizem.

Po tej dogovorjeni hrvaško-srbski agendi, narod, ki ob izbruhu druge svetovne vojne ni imel ne svoje države, ne vojske, ne policije, to je bošnjaški narod, je po besedah omenjene agende, kot jo predstavlja Milorad Dodik, sposoben ustanavljati logore, medtem ko se nad njimi, kot je pisal Dedijer, izvaja genocid.

Čeprav se na prvi pogled vse to zdi bolno in protislovno, je resnost in vztrajnost, s katero hrvaško-srbski zavezništvo promovira to agendo, presenetljivo preračunana in skrajno racionalna. Ker ta agenda nima namena ponuditi novega vpogleda v odnose v preteklosti. Gre za uvod v pojasnilo, kako, zakaj in na podlagi domnevno katerega razloga zvabiti cionistične drone na bošnjaško podnebje. Opičeni z vzpostavitvijo novih odnosov z Izraelom, omenjeni živijo v prepričanju, da se jih kot razjarjene živali lahko spusti na Bošnjake, da dokončajo delo, ki ga je hrvaško-srbski zavezništvo v BiH, na BiH in okoli BiH, že zdavnaj začelo.

S tem besedilom ne poskušamo vstopiti v projekcijo, koliko je takšen izid možen, saj so želje eno, realnost pa drugo, in ni lahko drugega postaviti v funkcijo lastnih želja. Bolj verjetno je, da bo hrvaško-srbski zavezništvo v obračunu z Bošnjaki moralo ponovno okrvaviti roke, kot da bi to v njihovem imenu storil nekdo drug, vendar pa je vredno opaziti, da v lastnih upanjih delajo na ustvarjanju tega konteksta.

V tem kontekstu figurira tudi zgoraj omenjena agenda, ki ni od včeraj na sceni, ampak je na sceni od trenutka, ko so Bošnjaki leta 1971, po stotih letih, postali večinski narod v Bosni in Hercegovini, in to ne le večinski, ampak tudi politični narod.

V tistem trenutku so Bošnjaki postali legitimna vojna tarča, in pripisovanje zločinov Neodvisne države Hrvaške Bošnjakom postaja zaželjen trend v intelektualnih krogih. Derviš Sušić morda ni mogel niti slutiti, da bodo njegovi nekateri preveč ostri vpogledi v vlogo muslimanske elite v drugi svetovni vojni, opisani v Parergonu, svoje končno izhodišče našli v besnilu Vojislava Maksimovića in podobnih, ki so ob zori agresije in genocida nad Bošnjaki neumorno peli o muslimanskem značaju NDH. O tem danes poje tudi Milorad Dodik.

Vlada HDZ-ja je v sklopu projekta Združenega zločinskega podviga leta 1993 v Mostarju sestavila seznam za deportacijo Srbov. Enake sezname, kot jih je delala Neodvisna država Hrvaška, je delala tudi zločinska paratvoritev t.i. Herceg Bosne. O tem pričajo dokumenti Ureda za izmenjavo zajetih in drugih oseb Hrvaške republike Herceg Bosne z dne 16. oktobra 1993.
Seznam oseb, ki prostovoljno odhajajo v Srpsko republiko, je nosil številko 333 imen oseb srbske narodnosti, ki so »prostovoljno« zapustile ozemlje pod političnim nadzorom oblasti HDZ-ja, odpovedujoč se premoženju v korist HVO-ja.

Vendar pa bi Milorada Dodika opominjati na takšno obravnavo Srbov s strani zločinske paratvoritve t.i. Herceg Bosne z našega vidika bilo naivno, celo nekoliko smešno. Ta dejstvo za Dodika je le majhna neprijetnost, ki je ne vredno omenjati, tako kot z njegovega vidika ni vredno omenjati Neodvisne države Hrvaške, da se ne bi zamajali odnosi s strateškimi partnerji v BiH. Vse, kar stoji na poti skupnih prizadevanj, da bi enotno delovali s hrvaškimi nacionalisti, celo z ustaši, je vredno potisniti ob stran, ker so Bošnjaki tako politični kot biološki sovražnik hrvaško-srbskega zavezništva v BiH.

Niti dejstvo, da je najzvestejši predstavnik priljubljene hrvaške kulture Marko Perković Thompson nezaželen v bošnjaških okoljih in glavnem mestu Bosne in Hercegovine, kot končni izraz tega, kaj večina privržencev Dodikovih zaveznikov iz HDZ-ja misli o NDH, ustaštvu in taboriščih, zagotovo ne bo omajalo Dodika pri tem, da Neodvisne države Hrvaške ne pripisuje Bošnjakom, ker to ni le stvar Milorada Dodika, ampak gre za širši politični, družbeni in intelektualni konsenz med hrvaškimi in srbskimi elitami v Bosni in Hercegovini, pa tudi širše.