Zakaj migrantov preprosto ne zaposlimo?

Če je v Bosni in Hercegovini trenutno na tisoče migrantov – koliko natančno ne ve nobena institucija v BiH, ker je vstop migrantov v državo nenadzorovan – ki mesece preživijo stisnjeni v neustreznih taboriščih v Bosanski Krajini in čakajo, da prečkajo mejo s Hrvaško in gredo naprej proti zahodnim državam v organizirane družbe, boljše od tistih, ki so jih imeli na razrušenem in osiromašenem Bližnjem vzhodu ali Afriki, neprimerljivo bolj organizirane celo od tistih, ki jih vidijo v BiH, zakaj tem ljudem vsaj med njihovim kratkim bivanjem v BiH ne omogočiti začasne zaposlitve, dokler ne uresničijo svojega zahodnega sna? 
Migranti so se od svojih domov odpravili v negotovost proti zahodu, da bi tam delali in zaslužili za boljše življenje.

Recimo, da bi z delom v Bosni in Hercegovini migranti ne le krajšali čas in zaslužili nekaj denarja, temveč bi lahko svoje pridobljene veščine razširili z novimi znanji in svoje izkušnje prenesli na domače gospodarstvo. Korist bi lahko bila obojestranska. Koliko je na primer inženirjev strojništva ali gradbeništva, katerih s težavo pridobljena znanja zdaj propadajo pod šotori IOM, samo zato, ker jim nihče ni ponudil dela?

Čeprav je brezposelnost v Bosni in Hercegovini ena najvišjih v Evropi, po uradnih podatkih domačih agencij Bosni in Hercegovini še vedno primanjkuje delovne sile določenih poklicev, najpogosteje obrtniških storitev, zato bi bilo ekonomsko pragmatično in politično modro iskati to delovno silo tam, kjer je – v migrantskih centrih, ki v Bosni in Hercegovini naraščajo. Morda bi se celotna stvar začela gledati s pozitivnejše strani – s koncentracijo migrantov v migrantskih centrih se povečuje koncentracija potencialnih problemov, pa tudi koncentracija neizkoriščene delovne sile, ki trenutno propada.
Veliki imigracijski centri, kjer imajo azilanti pravico samo ležati, medtem ko jim država gostiteljica zagotavlja hrano, obleko in zdravstveno oskrbo, si lahko privoščijo bogate države, kot je Nemčija, kjer prihaja vse manj migrantov, a še vedno beleži rekordne številke, ne pa tudi Bosna in Hercegovina, za katero potrošniška košarica, ki presega 2.000 KM, zahteva tri povprečne plače večine zaposlenih v državi.

Kasim Šertović iz Službe za odnose z javnostmi Občine Bosanska Krupa je nedavno dejal, da občina nujno potrebuje delovno silo: „Trenutno gre za 500 delavcev, ki jih iščemo v lesni industriji, gradbeništvu, predvsem pa v kovinsko-predelovalni industriji, ki se v tej občini hitreje in bolj pomembno razvija v zadnjih 6-7 letih, in v tem smislu iščemo poklice, kot so galvanizer, varilec in CNC operater.“ Al Jazeera je poročala, da pomanjkanje delovne sile prizadene tudi Sanski Most, kjer kronično primanjkuje gradbenikov, natakarjev, gozdnih delavcev, skladiščnikov, voznikov, monterjev pohištva in celo pisarniških uslužbencev. V čem je torej problem, da se ta mesta, vsaj začasno, ponudijo migrantom? Koliko je izkušenih gradbenikov ali monterjev pohištva iz Pakistana, Bangladeša, Iraka, Sirije, Afganistana in drugih držav, ki mesece životarijo v migrantskih centrih 'Vučjak' pri Bihaću ali 'Miralu' v Veliki Kladuši? V čem je problem, da se odprejo velike kmetijske plantaže v opuščenih bosansko-hercegovskih vaseh, na katerih bi delali migranti in si tako zagotovili hrano in denar?

Na enak način bi problem lahko rešila tudi sosednja Hrvaška. V oddaji Dobro jutro na HRT-ju smo v začetku meseca govorili o problemu pomanjkanja delovne sile na Hrvaškem. Ocene kažejo, da Hrvaški trenutno primanjkuje okoli 300.000 delavcev, do leta 2050 pa bi se ta številka lahko povečala na milijon delavcev.
Kaj je problem, da sezonska dela na Hrvaškem opravljajo prav migranti. Če je hrvaška vlada konec junija odobrila povečanje kvot za tuje delavce, zakaj se to ne bi preprosto uporabilo tudi za migrante, ki so po svoji naravi tujci in so delavci. Razlika med migrantom in tistimi, ki na Hrvaško prihajajo iz BiH ali drugih držav za sezonska dela, je povsem kozmetične narave – prvi so temnejši od drugih. Njihov status in čas bivanja bi se lahko uredila z sprejetjem kakšnih zakonov in pravilnikov.

Glede na številne raziskave, ki so na voljo na internetu, negotovost nikomur ne more prinesti dobrega in je običajno povezana s tesnobo, strahom ali zaskrbljenostjo. Torej, če v Bosni in Hercegovini trenutno govorimo o tisočih migrantih, ki ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka – lahko rečemo, da imamo v državi na tisoče tesnobnih, prestrašenih in zaskrbljenih ljudi.
Končno, kaj lahko pričakujemo od skupine mladih moških, polnih močne vzhodnjaške krvi, ki brezdelno životarijo v migrantskih taboriščih, pod pritiskom negotovosti in brez denarja, razen da se pretepajo in povzročajo probleme sebi in drugim? Ali smo jim ponudili kakšno alternativo?