Zakaj tarnanje naših uradnikov po svetu ni diplomacija, ampak sramota

(Patria) - Ne moremo trditi za vse, zagotovo pa lahko za veliko večino bosanskohercegovskih uradnikov, da je žalostno tarnanje po svetu o stanju v naši domovini edina metoda in instrument v njihovem diplomatskem (ne)delovanju.

Resnica je, da ta pristop prevladuje v naši navidezni diplomaciji že desetletja, vendar s pojavom trojne oblasti in s pojavom njihovih kadrov v zunanji politiki, od Predsedstva BiH do Ministrstva za zunanje zadeve, ta pristop dobiva groteskne oblike.

Preprosto je postalo skrajno neprijetno gledati, kako bosanskohercegovski uradniki znova in znova spuščajo krike utapljajočega se v imenu vseh nas in v imenu naše države ob vsakem srečanju s tujimi uradniki, kako panično prepričujejo gostitelje, ki jih obiskujejo, da je z nami kot državo in narodom skoraj konec in da se je treba nujno angažirati, če želimo videti preživetje Bosne in Hercegovine.

Dober del naših uradnikov misli, da dela nekaj koristnega, tako da nas v svetu predstavlja stokrat šibkejše, nemočnejše, uboge, kot v resnici (ne v vsem) smo. Takšen odnos in takšno predstavljanje si ne zasluži le dostojanstvenega prezira, ampak tudi temeljito kritiko in konkretne posledice za tiste, ki to vztrajno počnejo, s čimer povzročajo škodo vsem nam.

Poleg tega, da je takšen diplomatski ton nesramno smešen, če upoštevamo trpljenje nedolžnih ljudi po svetu in če upoštevamo naš kolektivni komfort, je popolnoma kontraproduktiven. Kdo lahko še spoštuje takšen pristop in kakšna vrata lahko takšen nedostojanstven pristop odpre? Nihče ga ne more spoštovati, pri resnih diplomatih in državnikih pa redno odpira le vrata prezira in nespoštovanja.

Zato bi morali bosanskohercegovski uradniki namesto neproduktivnega tarnanja in nadlegovanja svetovnih uradnikov z notranjimi vprašanji Bosne in Hercegovine končno začeti ponujati sodelovanje tam, kjer ga kot država v nečem lahko ponudimo.

Ponujanje sodelovanja ni klicanje velikih sil, da rešujejo naše probleme. Če nimamo kaj ponuditi, če ne moremo uresničiti nobenih projektov, potem bi bilo za začetek dobro, da naši uradniki nehajo tarnati o stanju v državi, in to iz več razlogov.

Najprej nas s svojim tarnanjem predstavljajo šibkejše, kot smo, šibkost pa ne privlači nikogar razen nasilnežev. Bilo bi dobro, da nam naši uradniki ne privlačijo nasilnežev, saj bomo morali sicer svojo energijo in vire porabljati za obrambo pred istimi nasilneži, pred katerimi smo se že ubranili.

Tarnanje na mednarodnem prizorišču samo krepi notranjega sovražnika, ki mu je v interesu ozračje nestabilnosti in krize. Krepi ga s tem, ko ustvarja vtis, da so notranji sovražniki naše države močnejši od nje same, pa niso.

Diplomatska srečanja niso namenjena našemu izpovedovanju o težavah doma. Nihče normalen na svetu ne more blagonaklono gledati na nadležneže iz Bosne, ki ne ponujajo ničesar, ampak prosijo za miloščino in zaščito.

Konec koncev je čas, da naši uradniki prenehajo projicirati svojo nesposobnost in neprimernost na celotno državo.

To, da ste politični barvni slepec, ki ga pri državnem angažmaju motivira le lastni ego, in niste sposobni uvideti vse zgrešenosti svojega pristopa, ki v resnem svetu diplomacije vzbuja gnus, vam nikakor ne daje pravice, da svojo nesposobnost povzdigujete na širšo nacionalno in kolektivno raven.

Ljudje te dežele, ki ustvarjajo nove vrednote, ljudje, ki proizvajajo, ljudje, ki dosegajo uspehe, si ne zaslužijo, da jih kdo s vsiljevanjem svoje nemoči in idejne jalovosti povezuje z vami, pa jih vseeno povezuje, ker jih predstavljate, tudi ko po tridesetih letih od držav, ki so nas že zdavnaj priznale, znova zahtevate priznanje, in tudi ko po vsem tem zahtevate in trdite, da ste od nekoga dobili garancije za naš obstoj.

M.T.