Zakaj je Bosna in Hercegovina pomembna za NATO?

Glede Nata v BiH ni preveč vprašanj, razen redkih in ohlapnih napovedi referenduma Milorada Dodika. Srbska in hrvaška stran očitno poznata okvirno vsebino Daytonskega sporazuma, zato jima je verjetno jasna bistvo vojaškega segmenta te pogodbe. Vprašanje je, koliko Bošnjaki vedo o ozadju Nata v BiH? BiH je od Daytona „pod okriljem Nata“.

V Aneksu 1-A Daytonskega sporazuma, vojaškem segmentu sporazuma, so se strani zavezale, da bodo vojaške sile v BiH pod poveljstvom Nata, podrejene upravi in političnemu nadzoru Severnoatlantskega sveta (NAC) preko poveljniške verige Nata. V dodatku sporazuma v aneksu 1-A med BiH in Natom so navedene vse pravice in privilegiji, ki so bili dodeljeni Natu v BiH. Dobro se je spomniti, da so podpise na spoštovanje vojaškega vidika Daytona dali voditelj Srbije Slobodan Milošević, zunanji minister Hrvaške Mate Granić, ter v imenu RS predsednik RS Momčilo Krajišnik in BiH takratni obrambni minister BiH Jadranko Prlić. Lahko opazimo, da je le Granić ostal brez aretacije in sojenja.      

Zaradi vojne v BiH se je pred četrt stoletjem začela tudi zgodba o širitvi Nata na nekatere evropske države. Zunanji ministri držav Nata so se sestali v začetku decembra 1994 in se ukvarjali izključno z Bosno in Hercegovino. Takrat je bil napovedan dialog o širitvi na vse potencialne članice Nata.     

Za Bosno je v Natu pripravljen poseben načrt, ki je bil dolgo časa skrivnost. Richard Holbrooke piše o tem nenavadnem „OP Planu 40-104“. Ko se je spomladi leta 1995 poslabševala situacija v Bosni, so mnoge države začele odprto govoriti o umiku iz sil ZN. „Pentagon in Nato sta dokončala OPPlan 40-104, visoko klasificiran dokument o načrtovanju, ki je pokrival vsak vidik vloge Nata pri podpori umika ZN, od gradnje mostov do vreč za mrtve“, pravi Holbrooke.

Holbrookeju in Robertu Frejžerju so te podrobnosti po dolgem skrivanju dokumenta izpostavili neki generalmajor iz Pentagona. Holbrooke priznava, da je ta načrt presenetil tako njega kot Frejžerja. Svet Nata je dokument formalno odobril. „Načrt je obsegal dvajset tisoč ameriških vojakov, od katerih je bilo nekaterim dodeljeno nevarno nočno reševanje enot ZN iz obkoljenih enklav.“

Nato je s temi drznimi načrti pokazal, da je pripravljen na vse, le da bi ustavil tragedijo v Bosni in Hercegovini. Že takrat je bilo jasno, da je Nato pripravljen vložiti tudi lastno verodostojnost zaradi Bosne. Neuspeh bi po besedah nekaterih „pomenil konec Nata kot učinkovite vojaške zveze“ in „Bosna je povzročila krizo v odnosih Zahoda“. Politiki v Bruslju odprto govorijo, da je bil eden največjih političnih izzivov, kako ohraniti Nato. Brutalno ubijanje v Bosni je začelo postavljati vse pod vprašaj.                        

Brendan Simss v svoji knjigi „Najsramotnejši trenutek“ izpostavi opažanje Roberta Renwicka, da je „bosanska kriza dosegla točko, na kateri je začela ogrožati samo tkivo Nata“. Hkrati citira več opazovalcev širitve Nata, ki so soglasno zaključili: „Če se Bosna ne bi zgodila ali če bi Nato v Bosni odpovedal, do širitve zavezništva ne bi prišlo“. Simms zabeleži, da je junija 1993 Robert Hunter, ameriški veleposlanik pri Natu, „zgodaj opazil povezavo med Bosno in širitvijo Nata“.   

Strobe Talbot, namestnik ameriškega zunanjega ministra, je neposredno povezal načrte o širitvi Nata z Bosno. Predstavniki več srednjeevropskih držav so javno povedali, da je zanje bosanska tragedija argument v prid pristopu k Natu. Vse te države bodo verjetno nekoč obravnavale prošnjo BiH za vstop v Nato.   

Ključni trenutki glede Nata v BiH so se zgodili na rusko-ameriškem vrhu v Moskvi, ki je povzročil enodnevno zamudo Daytona. 27. oktobra 1995 sta se v Moskvi sestala obrambna ministra ZDA in Rusije William Perry in Pavel Gračev ter se strinjala, da bosta dva tisoč ruskih vojakov pod neposrednim poveljstvom generala Nata. Bosna je bila povod mnogim neverjetnim odločitvam. Bilo je prvič in edinkrat, da so se ruske sile postavile pod nadzor Nata. 

Dvajset dni kasneje, 11. novembra, sta v Bruslju Perry in Gračev gledala, kako sta general Nata in ruski general podpisala sporazum, s katerim naj bi ruske sile bile pod poveljstvom ameriške vojske v Bosni. Perry je to čudo poimenoval „pravi zgodovinski trenutek“.            

Vendar pa so bile tudi usluge s strani Nata. Nekaj vojsk Bosne in Hercegovine naj bi združili v enotne sile in jih močno zmanjšali po obsegu ter nato združili v enotne sile pod nadzorom centralne vlade v Sarajevu. Vendar pa je Nato zavrnil sprejeti implementacijo takšne politike kot del svoje misije.

„To je bila osnovna napaka v naši povojni strukturi, vendar neizogibna, glede na vsiljene omejitve vsemu, kar so zunanje sile pripravljene storiti“, je zabeležil Holbrooke, s čimer je neposredno govoril o pritiskih, ki so prihajali od Miloševića in Tuđmana glede mnogih vprašanj.

Toda, zahvaljujoč takšnim stališčem se je Nato vsilil kot vrhovna avtoriteta stranem v BiH. Uradno je bilo jasno, da se v BiH posluša le Nato in da se zgodi le tisto, kar odredijo poveljniki zavezništva. 9. julija 1996 je bil v Madridu na novem srečanju Nata sprejet sklep o širitvi organizacije. Na tem vrhu so bile povabljene, da se zavezništvu pridružijo Madžarska, Poljska in Češka. Konec maja 1997 je v Sintri (Portugalska) potekalo srečanje zunanjih ministrov Nata. Nato je povabil vse voditelje BiH v Sintro in tam so izdali skupno sporočilo o sprejetju vojaškega dela Daytonskega sporazuma.

Ko je ameriški predsednik Bill Clinton za novega vrhovnega poveljnika Nata imenoval Wesleyja Clarka, so po Holbrookejevih besedah „Dayton poslali Natu – kar je bil pomemben signal odločenosti“.

Ko govorimo o Bosni in Hercegovini in Natu, je jasno, da obstajajo izjemne in globoke zgodovinske povezave. Obstajajo tudi pravne, vsebovane v globokih nitih Daytonskega sporazuma, ki s svojo bistvo držijo „Nato dežnik“ nad BiH.