Zakaj je resolucija Generalne skupščine ZN veliko nič?

Za NAP piše: Hamza Memišević, doktorski študent na Fakulteti za politične vede UNSA

Veleposlanik Bosne in Hercegovine pri Združenih narodih Zlatko Lagumdžija je medijem sporočil, da je besedilo resolucije o genocidu v Srebrenici končno usklajeno in da se bo o tem razpravljalo konec prihodnjega tedna. Pobuda Nemčije in Ruande, s podporo velikega dela članic ZN, s katero bi 11. julij razglasili za Mednarodni dan spomina na genocid, storjen v Srebrenici leta 1995, sodeč po informacijah, ki vsakodnevno prihajajo, končno dobila epilog.

Bistvo resolucije je v sedmih točkah, med katerimi je navedeno, da je 11. julij mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici in da se zanikanje genocida brezpogojno obsoja. Hkrati se poziva članice ZN, da skozi izobraževalni sistem ohranjajo ugotovljena dejstva. Nadalje je zapisano, da se ostro obsoja poveličevanje vojnih zločincev in poudarja pomen prihodnjega dela pri iskanju in identifikaciji žrtev. V preostalih točkah resolucije se članice pozivajo, da se ravnajo po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, nato se od generalnega sekretarja ZN zahteva, da vzpostavi program za obeležitev 30. obletnice genocida v Srebrenici. Zadnja točka vsebuje poziv vsem organizacijam, vključno z nevladnim sektorjem, da s primerno vsebino obeležijo Mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici.

Besedilo resolucije je dobilo epilog, a koliko je resolucija učinkovita? Vprašanje je, kaj se je z zavlačevanjem končnega besedila želelo doseči, ali se je želelo ugoditi dejstvom ali Srbiji, ki bo po kdo ve kolikokrat v javnosti prevzela vlogo žrtve, v zakulisju pa zadovoljno drgnila roke, saj so Bošnjaki spet dobili drobtinice, s katerimi so na žalost zadovoljni.

Celoten proces končne izdelave besedila resolucije so upočasnile diplomatske igre Srbije in amandmaji aktualne oblasti Črne gore, za katero so nam določeni bošnjaški veleumi trdili, da je to proevropska vlada in politika, brez kakršnih koli velikosrbskih aspiracij. Kot da je nemogoče biti velikosrbin in zahodnjak? Saj ni „Jugoslovanska vojska v domovini“ v drugi svetovni vojni bila ljubljenka zahoda, in ni danes v.d. Vučić primer tega zavezništva?

Še boljši primer je Vuk Drašković, ki bo v trenutku, ko se je v javnosti pojavila informacija, da Nemčija in Ruanda pobudo za resolucijo o srbskem genocidu nad Bošnjaki v Srebrenici, pohitela na en medij v BiH in (po)kazal, da bi morala Srbija čim bolj (a)žurno sprejeti to resolucijo, saj gre za lokalni genocid. Da, Drašković dobro razmišlja, Bošnjaki pa slabo, skoraj nikakor.

Srbski genocid nad Bošnjaki v Srebrenici med julijem 1995 je bil vrhunec srbske politike genocida v Bosni in Hercegovini. Bošnjaško prebivalstvo Gornjega Podrinja (Višegrad, Goražde, Foča, Rogatica in Čajniče) leta 1992 je povsem izginilo. Kako učinkovito je srbska politika očistila Gornje Podrinje, jasno kaže statistika, razen Goražda, kjer se je bošnjaški faktor uspel ohraniti. Enako usodo je doživela Bosanska krajina, kjer je bilo bošnjaško in hrvaško prebivalstvo, zlasti v Prijedoru, izpostavljeno sistematičnemu ubijanju in zapiranju v koncentracijska taborišča.

Kako je bošnjaška politična, akademska, družbena ali kakršna koli že elita dovolila lokalizacijo genocida nad Bošnjaki? Ratko Mladić je maja 1992, po predložitvi šestih strateških ciljev, izjavil: „Glede na to, ne moremo očistiti niti imeti cedila, da bi presejali samo, da ostanejo Srbi ali propadejo Srbi, ostali pa naj odidejo. To, to ne bo, jaz ne vem, kako bosta gospod Krajišnik in gospod Karadžić razložila svetu. To je, ljudje, genocid. Moramo poklicati vsakega človeka, ki je s čelom poljubil te prostore in ozemlje države, ki jo hočemo narediti.“

V skladu s predhodno omenjenim je nujno razumeti, da je genocid politika. Genocid je zločin sistema – države, ne posameznikov, kljub temu, da je za dosego ciljev nujno veliko število posameznikov, ki pa niso izolirani od sistema oblasti, temveč so del tega sistema in delajo za ta sistem. Niso tobožnji posamezniki iz vrst srbskega naroda ubijali in izvajali genocid za osebni interes, temveč nasprotno, v imenu srpstva in srbske države.

Vrnimo se k oblasti Črne gore, ki je zahtevala individualizacijo srbskega genocida nad Bošnjaki v Srebrenici in Daytonski mirovni sporazum kot trajno kategorijo za Bosno in Hercegovino. Amandma črnogorske oblasti o individualizaciji krivde za genocid je bil sprejet v besedilu resolucije. Od samega začetka izdelave besedila je bila individualizacija krivde nesporna. Predstavniki velikih sil v Bosni in Hercegovini, kot je britanski veleposlanik, so izjavili, da krivda ni na Srbih in Srbiji, temveč na posameznikih. Pravzaprav, branijoč srbski položaj in srbski interes, zahodne sile držijo daleč od javnosti tisto, kar se je resnično dogajalo v obdobju agresije na Republiko Bosno in Hercegovino in genocida nad Bošnjaki.

Nekdanji predstavnik RBiH pred Mednarodnim sodiščem pravice Francis Boyle je ob govoru o dogodkih med srbsko agresijo na Bosno in Hercegovino dejal, da so bili zakoniti predstavniki oblasti BiH soočeni z ogromnim pritiskom Velike Britanije, Francije in Rusije, vse zato, da bi opustili vložitev tožbe proti Srbiji in Črni gori leta 1993. Kar zadeva drugi amandma, za to ni bilo nobene potrebe. Visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Christian Schmidt je ob nedavnih, a že preveč običajnih političnih potresih v BiH jasno dejal, da je jamstvo Daytonskega sporazuma, tako da sprememba dejtonske ustavne strukture v mednarodnih krogih ni bila, niti ne bo obravnavana kot možnost.

Bosna in Hercegovina je čedo tistih, ki stojijo za resolucijo. Če bi mednarodna skupnost želela odpraviti srbski entitet v Bosni in Hercegovini, ne bi tega entiteta institucionalizirala leta 1995 z Daytonskim mirovnim sporazumom. Končno besedilo resolucije, pa tudi sprejetje amandmajev črnogorske oblasti, nadaljuje s politiko ugoditve srbskim nacionalno-političnim ciljem.

Kot mnogo krat do sedaj, bo Srbija odšla z minimalnimi praskami. Ta resolucija bi lahko odprla serijo resolucij, predvsem pa v tistih skupščinskih klopeh, kjer večinsko sedi srbski faktor. Ne bi bilo presenetljivo, glede na napovedi Andrije Mandića, predsednika črnogorskega parlamenta ali nedavne izjave Dodika v Donji Gradini, da se v resolucijah znajde oznaka kolektivne krivde za nesrbske narode. Ko Dodik užali Bošnjake ali ko je prejšnji teden Hrvate označil za genociden narod, so izostale reakcije srbskih politikov in mednarodnih uradnikov. Očitno je, da se krivda mora individualizirati samo v primeru, ko so Srbi krvniki, žrtve pa Bošnjaki.

Bošnjaki morajo končno dojeti, da Bosna in Hercegovina ni in ne sme biti provizorij. Naša zgodovina je naša pravica in naša obveznost, ne pa krpa, ki nam jo morajo drugi krojiti. Čas je, da spremenimo tisto, kar je Francoz De Kervel napisal sredi 19. stoletja o Bošnjakih. Njegovo opažanje se glasi: „Velika nesreča tega dela slovanskega naroda je v tem, da je neznan, razen po poročilih svojih sovražnikov.“