Zakaj je propadel dogovor Izetbegović-Halilović o političnih umorih

Minilo je več kot dve leti, ko je konec julija 2015. dosežen dogovor med Bakirom Izetbegovićem, vodjo SDA, in Seferjem Halilovićem, vodjo BPS, glede nerešenih umorov in dejanj, ki imajo obliko terorizma. Osredotočeno je bilo na dva primera: umor žene Seferja Halilovića, Medihe Halilović, in poškodovanje groba Alije Izetbegovića, prvega predsedujočega predsedstva BiH, z eksplozijo neznane naprave, kar je bilo označeno kot teroristički akt.      

»Zahtevamo učinkovit pristop k reševanju tega vprašanja, da se končno odstranijo stigme in bremena ter da se pojasni, kdo stoji za tem. Pripravljen sem izkoristiti vse obstoječe mehanizme in po potrebi ustvariti nove, da bi te zadeve končno razčistili,« je dejal Izetbegović, Halilović pa ga je takrat podprl.

V Federaciji so se trije umori v medijih vrteli več kot dvajset let, kot umori s politično ozadjem. Poleg Medihe Halilović so bili kot politični atentati obravnavani umori policijskih funkcionarjev Nedžada Ugljena in Joze Leutarja. Napisanih je bilo na stotine člankov, vendar preiskava nikoli ni bila zaključena. Minilo je že dvajset let, odkar je Sefer Halilović vložil kazensko ovadbo za umor svoje žene. Tožilstva niso storila ničesar, da bi ti primeri bili rešeni. Več kot dvajset let se ponavljajo ista vprašanja o teh umorih, čeprav je že po zakonu nastopila popolna zastaralost.

Po tem dogovoru se je zdelo, da so bili vsi nesporazumi izbrisani. Pozabljeni so bili številni napadi, ki jih je Halilović v svojih knjigah brutalno izrekel proti pokojnemu Izetbegoviću, imenoval ga je izdajalec in fundamentalist. Pozabljeno je bilo tudi, da je Alija Izetbegović Seferja Halilovića označil za »človeka, ki ima težave s pomanjkanjem osebne hrabrosti«.

Po vsem tem so se od dogovora Bakirja Izetbegovića in Seferja Halilovića pričakovale rešitve in nov zagon za tožilstvo. Toda dve leti kasneje, tako kot dve desetletji prej, ni niti sledu, da se bo karkoli začelo reševati. Tožilstva še naprej modro molčijo, modro pa sta molčala tudi Bakir in Sefer.   

Politika se je morala odzvati, da bi storilci bili za vsako ceno razkriti, saj je vsak umor, če ni rešen, formalno uvrščen med politične umore.

Agencija Patria je imela vpogled v zanimivo pričevanje, ki se nahaja tudi v spisu tožilstva v zvezi s samo preiskavo.

»Granata, ki je ubila ženo in svaka gospoda Halilovića, je ena izmed sto tisoč granat, ki so padle na mesto Sarajevo, pri čemer je umrlo več kot deset tisoč državljanov, in če obstaja celo najmanjša možnost, da gre v tem primeru za umor, načrtovan in izveden s strani nekega posameznika, je ta posameznik lahko le Sefer Halilović.«

Kot utemeljitev te trditve je pričevalec navedel dejstvo, »da je bil Sefer Halilović v tistem času v slabih odnosih s svojo pokojno ženo in da je živel z drugo žensko, kar bi lahko bil povsem zadosten razlog za umor«. Pričevalec je izjavil, da je bil Halilović častnik JLA in strokovnjak za artilerijo, zato je po tej osnovi »imel znanje, da izvede takšno dejanje«.

V posnetih pogovorih Seferja Halilovića in njegove žene, pokojne Medihe, ki so se veliko let kasneje lahko slišali v medijih, stoji tudi dejstvo, da Sefer Halilović že dva meseca ni prihajal v stanovanje, kjer je bila njegova družina.                 

Bakir Izetbegović je takrat dejal, da so se v tistem vojnem času dogajali politični atentati. Je umora Nedžada Ugljena in Joze Leutarja označil za politična? Nato je trdil, da se SDA ne boji preiskave. Več kot dvajset let se je v sarajevskih medijih več pisalo in govorilo o teh treh umorih kot pa o umoru skoraj 11 tisoč obkoljenih državljanov Sarajeva.

Izetbegović in Halilović sta takrat dogovorila oblikovanje skupne oblasti na ravni Kantona Sarajevo. Bilo je očitno, da je ta dogovor potreboval nekakšno spravo na račun dveh mrtvih ljudi. Pozivi k preiskavi so bili maska za oblast. To se je pokazalo v teh dveh letih, v katerih se preiskava ni premaknila niti za milimeter.

Toda Sefer Halilović in njegov BNN ne prenehata obtoževati in iskati svoje krivce, niti besede pa niso spregovorili o obupnem delu tožilstva in zahtevati odgovornosti na tej strani. Zato, ker je laž politično uporabna, resnica pa bi ustavila možnost političnih manipulacij.   

Gradnja politične kariere na smrti kogarkoli je nedopustna in skrajno neprimerna.