Zakaj je Čovićeva gubernija zavezana Rusiji, ne pa NATO-ju

Dragan Čović se je pred štirimi dnevi srečal z ruskim veleposlanikom v BiH Petrom Ivancovim in nato podal paradoksalno trditev, da sta socialno-ekonomski razvoj in dialog ključna za uspeh pri integraciji BiH v EU in NATO. Ruski veleposlanik je dodal, da se bo »še naprej zavzemal za suvereno in razvito BiH, državo vseh treh konstitutivnih narodov, ter za izboljšanje obstoječega gospodarskega in političnega sodelovanja.« To je bilo nekaj, česar od istih akterjev doslej nismo videli ali slišali. Kaj se skriva za temi paradoksalnimi stališči, nismo doslej izvedeli od naših številnih medijskih mislecev.

Sedanji ruski veleposlanik Ivancov je zelo redko ali bolje rečeno nikoli ni kazal dobre volje do političnega Sarajeva kot do Dodika in Čovića. V zadnjih letih so očitni dobri odnosi Ruske federacije in Republike Hrvaške. Verjetno zato je stalna in nedvoumna podpora ruskega veleposlanika Petra Ivancova Draganu Čoviću in HDZ-ju BiH glavna linija ruske politike do BiH? Kaj lahko Ivancov danes misli o Dodiku, in nato o njegovem glavnem političnem zavezniku Draganu Čoviću, po podpisu ANP?

Ivancov se je do zdaj do teh dveh obnašal le racionalno politično, pri čemer se je opiral na nekatere zgodovinske povezave in dejstva. To je, na žalost, le še ena od številnih atavističnih politik, ki se potikajo po Bosni in Hercegovini. HDZ je predvsem nastal kot odgovor hrvaške emigracije na idejo neodvisne hrvaške države. Franjo Tuđman se je pri ustvarjanju države najbolj opiral na podporo hrvaških emigrantov. Tuđmanova Hrvaška se je v devetdesetih letih gospodarsko opirala na sodelovanje z Rusijo, v vlado pa so najpogosteje vstopali poslovneži, ki so imeli dobre poslovne povezave s to velesilo. Tako je bilo vse do nedavnega, ko je izbruhnila afera Agrokor in ko je ta megakoncern očitno rešil kredit ruskega močnega Sberbanka v višini kar milijarde in 200 milijonov evrov. Seveda takšen dolg ni mogel potekati brez odobritve države, niti brez velikega geostrateškega interesa.

Evropsko unijo in ZDA zbujajo nenavadne močne politične, gospodarske in druge povezave Republike Hrvaške z Rusko federacijo. Redki vedo, da imajo ti odnosi tudi globlje zgodovinsko ozadje? Kot smo rekli, je to še posebej neznano tukajšnjim politikom in, na žalost, političnim analitikom. Dejstvo je, da je ruski politični vrh podpiral prve dogovore Tuđmana in Miloševića jeseni 1990. Po vojni, ki je »presejala« in krvavo razdelila Srbe in Hrvate znotraj njunih dveh držav, se je Bosna in Hercegovina znašla kot kraj enotnosti teh dveh velikodržavnih ideologov. Ruska politika je pogosto in nekritično podpirala politiko Tuđmana in Miloševića do BiH. Prav tako je že dolgo njegov ekselenca ruski veleposlanik Peter Ivancov nekritično podpiral stališča Dragana Čovića in Milorada Dodika, tudi ko sta odkrito delovala proti svoji državi Bosni in Hercegovini.

Srbe in Ruse veže dolgo zgodovinsko prijateljstvo. Povezave Rusov in Hrvatov so novejše, a enako trdne in segajo v odnose pred približno štiridesetimi leti. Zgodovinar prof. dr. Tvrtko Jakovina je v arhivu nekdanjega jugoslovanskega zunanjega ministra Josipa Vrhovca odkril dokument iz leta 1980 o srečanju Budimira Lončarja, veleposlanika Jugoslavije v ZDA, in Zbigniewa Brzezinskega, svetovalca ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, ki dokazuje trditve, da je Sovjetska zveza v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom Leonida Brežnjeva tajno podpirala hrvaško politično emigracijo na Zahodu v boju proti Jugoslaviji.

V tem dokumentu so Lončarjevi zapisi: »Brzezinski je bil dobro seznanjen s problematiko. Osebno nepripravljen na popuščanje Moskvi, je potrdil, da je teza, da »aktivnost ekstremne emigracije najbolj koristi sovjetskim namenom«, pravilna.« Nato Lončar nadaljuje: »V strogi zaupnosti mi Brzezinski pove, da so odkrili, da so sovjetske službe vpletene, celo finančno, v dejavnosti jugoslovanske ekstremne emigracije. Imajo neizpodbitne dokaze, da sovjetske službe podpirajo in spodbujajo dejavnost ustaških emigrantskih skupin v Nemčiji in Avstriji.

Zdaj to preiskujejo v ZDA. Večkrat so v Svetu za nacionalno varnost govorili o tem v okviru oblikovanja odnosov do Jugoslavije«... O tem so brez zadržkov pisali tudi sredi Združenih držav v emigrantskem listu »Hrvaška borba«, ki je izhajal v Washingtonu.

Hrvaško revolucionarno bratstvo iz Avstralije je v času tega prevrata v emigraciji, v začetku sedemdesetih let, izobesilo plakate: »Bolje sovjetska Hrvaška kot ameriška Jugoslavija.« Dr. Branimir Branko Jelić je bil eden najuglednejših in najmočnejših hrvaških politikov v emigraciji. Dr. Jelić, predsednik Hrvaškega narodnega odbora (HNO), je odkrito govoril, da so Hrvate izdali zahodne politike, ki jih je označila za sodelavce nacizma in fašizma. Takrat je naredil šokanten preobrat hrvaške emigracije proti Sovjetski Rusiji. Po trditvah resnih raziskovalcev je dr. Jelić v pismu generalnemu sekretarju CK SZ Leonidu Brežnjevu ponudil otok v Jadranu (po nekaterih informacijah Krk) in letališče Mostar (odprto leta 1965) za vojaško prisotnost in namestitev raketnih sistemov, če bi osvobodili Hrvaško izpod režima Josipa Broza.

To je bil precej tvegan poskus novih povezav. Jelić je na teh emigrantskih srečanjih imel več govorov, v katerih ni bilo več antikomunističnih izpadov. Celo ta srečanja so poimenovali »plenumi«, novi zavezniki pa »naši sovjetski bratje«.

Večernji list je 20. novembra 2011. objavil razloge Jelićevega »ruskega tveganja«: »Sovjeti niso edini iskali prostora v jugoslovanskih konfliktih. Aktiviral se je tudi del hrvaške emigracije, včasih po lastni presoji, včasih po potrebi različnih obveščevalnih služb. Dragutin Haramija, predsednik takratne vlade SR Hrvaške, je 2. decembra 1970. poslal pismo Mitji Ribičiču, predsedniku zvezne vlade, v katerem obtožuje obveščevalnega operativca Đura Pintarića iz jugoslovanske vojaške misije v Berlinu, da širi insinuacije, po katerih naj bi bilo hrvaško vodstvo v stiku z emigrantskim voditeljem dr. Brankom Jelićem, ki naj bi vzpostavil stike z Moskvo. V perspektivi teh »kontaktov« bi bila neodvisna Hrvaška, pod komunistično upravo, od Trsta do Drine, znotraj sovjetskega bloka in s socializmom sovjetskega tipa. V zameno bi SZ dobila vojaški bazi v Mostarju in pri Reki. Vir teh trditev je bil Jelićev pomočnik Velimir Tomulić, dejansko agent jugoslovanske obveščevalne službe,« piše Večernji list.

Te trditve Večernjega lista niso v skladu s trditvami Boža Vukušića, publicista, ki se je desetletja ukvarjal s hrvaško emigracijo. Piše, da je bil Tomulić agent Cie. Za druge poznavalce razmer je bil Tomulić daleč nad obveščevalnim miljejem. V nekaj primerih je v medijih potrdil sodelovanje dr. Jelića in Rusov.

Portal Hrvatskega kulturnog vijeća je maja 2010. spomnil na te dni: »Obstajajo znaki, da je pokojni dr. Branko Jelić prejemal iz Zagreba ne le zaupne informacije, ampak je sprejemal tudi številne predloge za politične poteze, med drugim tudi za svoj novi politični kurs iskanja stikov z eno od vzhodnoevropskih komunističnih držav (Varšavski pakt, op.a.) in preko nje s »Sovjetsko zvezo«.« »Express« v članku z dne 2. junija 2015. trdi: »Rusija je sicer v 70. in 80. letih sodelovala tudi s hrvaško emigracijo, pa tudi z resnično ekstremno. Dr. Branko Jelić je bil kot sodelavec sovjetskih služb, Tito pa se je precej bal udara Rusov, ki so se opirali na separatistično nastrojene hrvaške organizacije – tam je videl veliko nevarnost.« Dr. Branko Jelić je ob dogodkih v Hrvaškem pomladnem gibanju napisal odprto pismo Vladimirju Bakariću, takrat najmočnejšemu hrvaškemu politiku, z nekaj vprašanji.

Zadnje v vrsti je bilo, ali lahko »zanika, da je delegacija hrvaških komunistov odšla v Sofijo po pomoč k Bolgarom in da so skupaj z njimi odšli v Moskvo iskati obnovo Neodvisne države Hrvaške?«

5. maja 1971. je Branko Jelić v Zahodnem Berlinu komaj preživel atentat, z več kot sto ranami od nagazne mine, postavljene pod pragom njegove zdravniške ordinacije. Od posledic ranjenja je Jelić umrl leto kasneje, maja 1972. Pred devetimi leti je portal Hrvatskega kulturnog vijeća potrdil »tajne stike dr. Branka Jelića s predstavniki diplomatskih krogov vzhodnega komunističnega bloka in njegovo odkrito približevanje Moskvi preko hrvaške države.«

Več let kasneje so številni avtorji in pričevalci potrjevali to rusko in hrvaško emigrantsko povezavo. Tomislav Krolo je objavil knjigo »Hrvaški politični emigrant 1941.-1991.«. Piše o stanju v HNO po smrti Branka Jelića. Ob opisovanju začetka delovanja HNO, avtor navaja, da je Branko Jelić prevzel pobudo za pogovor s predstavniki SZ o vzpostavitvi neodvisne in nevtralne Hrvaške… Krolo trdi, da je ta Jelićeva pobuda odmevala v vrstah hrvaške emigracije, zato je po njegovem mnenju Velimir Tomulić, glavni in odgovorni urednik lista Hrvatska država, leta 1971. ustanovil Zvezo komunistov Hrvaške v Zahodni Nemčiji in zagnal list Socijalistička Hrvaška.

Božo Vukušić v svoji knjigi »Tajni rat Udbe« potrjuje, da je Tomulić s Tomom Sedlom »ustanovil inozemno sekcijo Zveze komunistov Hrvaške. Organizacija je zagnala list »Socijalistička Hrvaška«. Ta list je promovirala prosovjetski socializem, in ker je Zahod obilno pomagal Jugoslaviji, je »Socijalistička Hrvaška« pisala, da Hrvati potrebujejo pomoč in zavezništvo na Vzhodu, saj je v interesu Moskve slabeti Jugoslavijo in uničiti titoizem,« je napisal Vukušić in potrdil prorusko politiko dr. Jelića: »Prvo večje presenečenje, nato zmedo in polemiko, je v hrvaški izseljenski skupnosti povzročil list »Hrvaška država«, ko je dotlej goreči antikomunist dr. Branko Jelić objavil svoje domnevne stike z uradnimi predstavniki Sovjetske zveze oziroma Varšavskega pakta,« piše Vukušić.

Nič se ni spremenilo. Danes je Dragan Čović stalni obiskovalec ruskega veleposlanika in bo zagotovo bolj priljubljen kot Dodik, ki je bil nedavno vržen v ogenj zaradi sprejetja poti Bosne in Hercegovine v NATO. Aleksandar Vučić, ki ga je potisnil na to pot, je sinoči spregovoril kitajsko. Brez prevoda. Za vsak primer.