Zakaj Dayton nima nič opraviti s pravico

Napisal: Christian Schwarz-Schilling / DW

Letos mineva 25 let, odkar je ameriško mestece Dayton (Ohio) vstopilo v zgodovino. Tam se je 21. novembra 1995, po skoraj štirih letih, končala vojna v BiH po pogajanjih o mirovnem sporazumu, ki so ga trije takratni predsedniki Slobodan Milošević, Franjo Tuđman in Alija Izetbegović podpisali 14. decembra 1995 v Parizu.

25 let po podpisu Daytonskega sporazuma moramo pogledati na njegov nastanek, vsebino in posledice, da bi razumeli sedanje stanje v BiH.

Nastanek Daytonskega sporazuma

Na začetku leta 1994 se je ameriška administracija predsednika Billa Clintona iz več razlogov močno angažirala v takratni vojni BiH in marca 1994 posredovala med Bošnjaki-Muslimani in bosanskimi Hrvati, da bi vzpostavili Federacijo BiH. Zvezni model je služil kot temelj za kasnejša pogajanja o mirovnem sporazumu za "Kontaktno skupino", sestavljeno iz ZDA, Velike Britanije, Francije, Rusije in Nemčije.

Načrt takratne "Kontaktne skupine" je temeljil na predlogu Rusije, Velike Britanije in Francije, da se preganjanje, tj. "etnično čiščenje", ki so ga izvajali Srbi, prizna in da se jim dodeli 49 % ozemlja BiH, čeprav je po popisu prebivalstva iz leta 1991 v BiH živelo le 31 % Srbov. Kasneje je bilo celo sprejeto preseljevanje različnih etničnih skupin, samo da bi se bolje razmejile "homogene" etnične skupine - Srbi na eni strani in federacija z Bošnjaki in Hrvati na drugi strani.

ZDA, ki so se dolgo upirale priznanju vojaških osvajanj, so na začetku leta 1995 vendarle naredile politični preobrat in priznale ta ista vojaška osvajanja, tj. "etnično čiščenje", s tem pa tudi teritorialno delitev v korist Srbov. Nemčija je bila zadnja država, ki je privolila v takšno spremembo paradigme. S to teritorialno delitvijo, začrtano z Daytonskim sporazumom, je bil agresor na koncu nagrajen, napadeni pa kaznovani. Ali lahko tukaj govorimo o pravičnem mirovnem sporazumu?

Vsebina Daytonskega sporazuma

Z močnim pritiskom ameriških pogajalcev, ki jim je poveljeval Richard Holbrooke, se je vojna v Bosni in Hercegovini končala v Daytonu 21. novembra 1995. Bosna in Hercegovina je ostala kot država, vendar je bila razdeljena na dva entiteta: Federacijo BiH s hrvaškim in muslimanskim prebivalstvom ter Republiko Srpsko s pretežno srbskim prebivalstvom. Vzpostavljeno je bilo tudi posebno administrativno območje Brčko. Mednarodna skupnost je predvidela visokega predstavnika za nadzor izvajanja civilnega dela Daytonskega sporazuma. Tri etnične skupine so dobile pravico do veta, da zaščitijo svoje "vitalne nacionalne interese", da bi se izognile napetostim in možnim sporom. Od takrat to tudi pomeni, da lahko člani Predsedstva in Doma narodov Parlamenta BiH blokirajo katero koli odločitev, če dotični "ustavni narod" vidi grožnjo lastnim vitalnim interesom.

Po skoraj štirih letih vojne z več kot 100.000 žrtvami, več kot dvema milijonoma beguncev, množičnimi posilstvi, taborišči za vojne ujetnike in genocidom v Srebrenici, je bosanskim Srbom dodeljena polovica Bosne in Hercegovine. Spopadanje s storjenimi vojnimi zločini se je odvijalo tako takrat kot danes težko, z veliko muke in z velikimi napori. Daytonski sporazum je v tem segmentu favoriziral glavne akterje vojnih zločinov. Kljub vsemu so vsi oddahnili, ko je bil sporazum podpisan.

Po skoraj štirih dolgih letih je mednarodna skupnost zbrala polomljene ostanke lastnih slabosti iz vojne v BiH - na žalost za mnoge ljudi prepozno.

A Bosanci in Hercegovci so se morali ponovno orientirati. Po Daytonskem sporazumu so imeli begunci pravico do vrnitve domov, kar je v novonastali situaciji pomenilo vrnitev v novoustanovljene, etnično razdeljene entitete. Vendar pa je v praksi ta vrnitev v staro domovino izgledala povsem drugače. Mnogi so obupali po letih neuspelih poskusov, prodali premoženje in se odselili. Država se je še naprej delila in "čistila".

Daytonski sporazum je v osnovi odvzel demokratične pravice vsem manjšinam, te praktično ne obstajajo v Ustavi BiH, ki predvideva le tri etnične skupine (Bošnjake-Muslimane, Hrvate in Srbe) kot ustavne narode. Temeljne pravice mnogih Bosancev in Hercegovcev so bile z Daytonskim sporazumom izbrisane in izkrivljene s pravnim torzom.

Posledice Daytonskega sporazuma

Povedati je treba, da je Daytonski sporazum Bosno in Hercegovino naredil nemogočo za upravljanje. Preživel sem leta, ko sem preučeval Sporazum in Ustavo Bosne in Hercegovine, ki je njegov del, in neuspešno poskušal spremeniti Ustavo med svojim mandatom na funkciji visokega predstavnika leta 2006. Vsi daytonski pogajalci so v tistem času vedeli, da sta Mirovni sporazum in vanj vgrajena Ustava dejansko preveč zapletena, nesavršena in da na vsakem koraku obstaja kamen spotike. Upali pa so, kot mi je Richard Holbrooke takrat rekel v Daytonu, da bodo s časom, po potrebi in ob pomoči visokega predstavnika korak za korakom spreminjali Sporazum.

Vendar pa v zadnjih 25 letih nikomur ni uspelo, niti mednarodni skupnosti, niti Bosancem in Hercegovcem, spremeniti Ustave in s tem Daytonskega sporazuma. Takratni vodja nemške delegacije v Daytonu Wolfgang Ischinger je dejal, da bi moral biti v sporazum vgrajen klavzula o obvezni reviziji, tako da bi morale biti spremembe Sporazuma izvedene po približno treh letih.

Današnja BiH je nestabilna, pravna država težko obstaja, korupcija je na visoki ravni, revščina in socialna negotovost nenehno naraščata, upad števila prebivalcev, ker mladi in usposobljeni ljudje odhajajo iz BiH, pa je že leta skoraj neustavljiv. Daytonski sporazum in Ustava BiH pa ostajata nespremenjena, spodkopavata demokratične pravice in tako vodita državo vse globlje v brezperspektivnost in vse dlje od EU.

BiH - največji poraženec vojn v bivši Jugoslaviji

Mednarodna skupnost še vedno nima konstruktivne vloge, je razdeljena, nezainteresirana in že vrsto let dela iste napake kot v 90. letih. Je pozabljena strašna vojna tistega časa? Mednarodna skupnost tolerira agresivno in nacionalistično retoriko mnogih bosansko-hercegovskih politikov, ki že vrsto let poveličujejo obsojene vojne zločince.

Lahko bi poklicala na pomoč visokega predstavnika, oboroženega z bonnskimi pooblastili, da to spremeni, vendar tega ne stori. Danes je treba še posebej apelirati na odgovornost mednarodne skupnosti, da se resneje posveti Bosni in Hercegovini, da bi našla rešitev, da bi državo izvlekla iz statusa quo, ki ga nalaga Daytonski sporazum. Ali naj se dovoli, da se BiH preprosto in po vsem razpade?

Močan igralec je Rusija, ki ima lastne interese in se že dolgo vmešava v situacijo v regiji ter večinoma uporablja Srbijo kot podaljšano roko, da bi vnesla nemir v politični prostor in se uprla EU in ZDA. Nedavni primer nacionalističnih izgredov po volitvah v Črni Gori bi moral biti rdeča črta za vse.

Bosna in Hercegovina je največji poraženec tako imenovanih jugoslovanskih vojn. "Moč dejstev" že 25 let od vzpostavitve Daytona določa politično delovanje in sobivanje v vseh segmentih življenja v BiH - in to nima nikakršne zveze s spravo in pravico po vojni. Nasprotno, Daytonski sporazum je cementiral pot nacionalističnim in secesionističnim silam v Bosni in Hercegovini, ki desetletja težijo k razbitju države.

Pred 25 leti je takratni predsednik BiH Alija Izetbegović po podpisu Daytonskega sporazuma dejal: "In rečem svojemu narodu: to morda ni pravičen mir, vendar je pravičnejši od nadaljevanja vojne. V situaciji, kot je ta, in v svetu, kakršen je, boljšega miru ni mogoče doseči. Bog je naš pričevalec, da smo storili vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali raven nepravičnosti za našo državo in naš narod."

Vendar pa vsi vemo, da brez pravice ne more biti trajnega miru. Čas je, da Bosna in Hercegovina izkusi pravico.