Zakaj bi morali biti vsi kot Dragan Mektić

„Vladavina prava je v Bosni in Hercegovini vse manj“, „BiH je razpadla država“, „Je v tej BiH še kdo normalen“, „Tožilstvo BiH je postalo kraj, kjer se na najslabši možni način ustvarjajo kombinacije za lažno prijavo in lažno preganjanje nekaterih ljudi“, so le nekatera dejstva, ki jih v zadnjih mesecih z vso pravico izreka Dragan Mektić, minister za varnost Bosne in Hercegovine.

Nekateri mu očitajo, da pretirava, da presega meje dovoljenega, vendar ne razumejo, da samo opravlja svoje delo, saj kdo je v državi bolj relevanten za oceno stanja glede varnosti, če ne minister za varnost. In če ni vladavine prava, ni niti varnosti!

Porazno pa je, da je Mektić osamljen. Še nismo slišali, da bi mu kateri od njegovih kolegov izrekel podporo, vsakodnevno pa dobivamo dokaze, da je imel prav. Zadnji v vrsti je domnevna afera prisluškovanja vršilke dolžnosti glavne tožilke Gordane Tadić in članice VSTV Ružice Jukić. Tožilstvo je celo trdilo, da je dokument avtentičen, Mektić pa jim je odkrito sporočil – vi ne morete izvedeti. Izkazalo se bo, da je imel Mektić prav. Dokument je ponarejen, nova pega pa je vržena na najpomembnejšo pravosodno institucijo v državi! Tadićeva bi, sklepajo poznavalci razmer, morala takoj odstopiti! Vendar tega scenarija zagotovo ne bomo videli.

Minila bodo leta, kot že prej, in teh afer se bodo spominjali le redki analitiki in zgodovinarji. Za resno reformo pravosodja in splošno pospravljanje kadrov je vse manj časa. Prav zaradi tega, pa tudi zaradi drugih kompromitirajočih dogodkov, ta institucija izgublja kredibilnost.

Je treba spomniti, da niti eno zveneče ime med osebami, ki so bile aretirane in so jim sodili zaradi korupcije, zlorabe oblasti, poneverbe denarja, ni bilo obsojeno, čeprav so jih aretirali na desetine.

O kakšni vladavini prava govorimo, ko obtožnice padajo iz banalnih razlogov, izginotja in izgube dokumentacije iz spisov z opombo, da krivcev nikoli niso našli.

Najbolj opazen je primer iz leta 2006, ko je bil Dragan Čović pred sodiščem BiH nepravnomočno obsojen na pet let zapora, ker je kot minister za finance FBiH zlorabil svoj položaj in omogočil nekaterim podjetjem izognitev plačila carinske dajatve v višini več deset milijonov KM. Ta primer se nikoli ni končal, ker je izginila originalna dokumentacija iz tega spisa. Krivci neznani.

Tudi Nedžadu Brankoviću so večkrat sodili (vsakič oproščen), po čemer je nastal kultni stavek: „Vse po zakonu“. Namreč, ko odgovarja na obtožbe, da se je okoristil v politiki, Branković vedno odgovori enako – vse, kar sem storil, je po zakonu. Če lahko kdo dokaže drugače, naj dokaže. Za zdaj tožilstva izgubljajo v tekmi s kriminalom in korupcijo.

Zakaj se potem Mektiću očita, da “razbija državo”, čeprav vsi ti primeri kažejo, da govori resnico. Kdo je pravzaprav razbil vladavino prava? Ta pa je osnova za vsako demokratično državo, še posebej tisto, ki teži k vstopu v Evropsko unijo.

Tožilstvo BiH je postalo kraj, kjer se na najslabši možni način ustvarjajo kombinacije za lažno prijavo in lažno preganjanje nekaterih ljudi. To sta dobro občutila Živko Budimir in Šemsudin Mehmedović. Tudi na nižjih ravneh je prisoten športni ribolov. Vsi se še spominjamo Hamdije Lipovače.

In riba vedno smrdi od glave, zato je pričakovati, da če „ne štima v Tožilstvu BiH, ne štima nikjer.“

Čudi le, da molčijo tudi tisti, ki imajo polna usta države, saj vedo oni, kot vsi mi, da brez močnega pravosodja in vladavine prava ni niti črke „d“ od države.