"Zaplakala šećer Đula": Ena zgodba o ljubezni, pogumu in časti

Piše: Sead Trebinjac

O ozadju sevdalinke „Zaplakala šećer Đula“ pisali so mnogi avtorji, od Alije Bejtića, dr. Fikreta Karčića, Safeta Bandžovića. Vedno je tu zgodovinsko ozadje. Obstaja tudi nekaj, kar je osebno in do sedaj neodkrito, piše novinarska agencija Patria.

Zaplakala šećer Đula
Osman-paše zvesta ljuba
moj Osman, kje si bil
kje si vojsko izgubil

Evo me, Đula mlada
pokraj Plevne starega mesta
sto mi cesar vojske dal
vse mi, Đula, za din je padlo
Jaz sem, Đula, v suženjstvo padel
oster meč odpasal
pa zdaj nimam nikogar svojega
razen Boga edinega
Đula mlada, poroči se na novo
amej nikoli ne upaj
sovražnik me je ujel
s tabo me je ločil

Očitno je, da so v Bosni pohiteli, da bi naredili pesem o velikem bojevniku Osman Nuri Paši, bolj znanem kot Gazi Osman - paša ali legendarni „Lev Plevne“.

Osman paša je služboval v Bosni in doživel vrhunec v svoji karieri. V Bosni in Hercegovini bo preživel približno deset let in si pridobil ugled častnega častnika, kar bo potrdil tudi v vrsti bitk.

Osman - paša je bil že pred dogodki v tej sevdalinki o sladki Đuli ujet. Padel je v ujetništvo, ko je bil leta 1876 ujet zaradi črnogorske vojaške zvijačnosti. Takrat mu je črnogorski knez Nikola dovolil, da se občasno srečuje s svojo Đulo in otroki v Dubrovniku, na Stradunu, po čemer se je redno vračal v zapor. To ujetništvo je trajalo do konca leta 1876, ko je Osman paša zapustil Trebinje in odpeljal družino v Istanbul, saj so sledile velike bitke za obstoj Osmanskega cesarstva.

Kdo je bila sladka Đula, žena Osman-paše?

Vsi pripovedovalci o ozadju te čudovite sevdalinke izostavljajo pojasniti, kdo je sladka (sladka) Đula, ta lepotica, za katero slavni Gazi Osman - paša trpi in se ji obrača le v najtežjih trenutkih. Po nekaterih ustnih izročilih gre za sladko Sarajevko, nekateri pa trdijo, da gre za medeno trebinjsko dekle.

Plevna je današnji Pleven, mesto na severu Bolgarije, velikosti naše Tuzle ali Zenice, z okoli 170.000 prebivalci. Znana bosanska naglica je vojaško in ljubezensko pesem naredila zgodovinsko napačno.

Torej, v Bosni in Hercegovini so pohiteli opevati ljubezen Osman-paše in sladke Đule, takoj ko se je slišalo, da je Plevna padla.

O obsegu bitke pri Plevni se je govorilo desetletja. Sposobnostim Osman-paše se je občudovala evropska vojaška elita. Posebna zgodba je bila njegova hrabrost. Rusi so se podali v osvajanje evropskega vzhoda, da bi izpolnili svoj dolgoletni sen o izhodu na Sredozemlje. V neustavljivih juriših so bila osvojena utrdba Svištov in Ruse. Ostala je osamljena Plevna. Če bi takoj padla, bi bila pot ruske armade proti Trakiji, Edrenu in samemu Istanbulu odprta. Sredi julija se je začelo veliko obleganje Plevne. Rusi so imeli na tem majhnem območju okoli 185.000 vojakov.

Po velikih ruskih bombardiranjih trdnjave so sledili napadi pehote. V teh prvih napadih je umrlo skoraj 12.000 ruskih vojakov. Na pomoč je prišlo še 28.000 romunskih bojevnikov. Rusko-romunska armada je v nekem trenutku razpolagala z 314.000 vojaki, ter 1943 topovi, kar je neprimerljivo več kot turška vojska tako v ljudeh kot v artileriji s 411 topovi. Po več žestokih udarcih sta Rusija in Romunija izgubili številne vojake. Takrat se je ruski general Gurko odločil, da obkoli trdnjavo tako, da bo naredil dva obroča rovov.

Obleganje bo trajalo polnih pet mesecev in terjalo življenja 38.000 ruskih in romunskih vojakov od 16. julija do 10. decembra leta 1877. Znotraj trdnjave je bilo največ bošnjaških vojakov, ki jih je Osman-paša pripeljal iz Sarajeva, Trebinja in manjših drugih mest. Vsakih nekaj dni sta Rusija in Romunija izvajala nenadne napade na vojaško posadko Plevne. Nihče ne ve, kako je turška vojska preživljala lakoto, kako je vzdrževala silne udare, vendar je odpor trajal vseh pet mesecev. Končno, Osman-paša se je podal v protinapad na čelu svoje armade. V prvem trenutku je bil razbit prvi obroč ruske armade. Takrat se je razširilo, da je Osman-paša umrl, zato je zavladala panika in obup v vrstah turške vojske. V kaosu je umrlo okoli 5000 turških vojakov. Plevno so nenadoma začeli zapuščati in nastopil je velik umik proti jugu.

Carska sablja kot znak občudovanja

Osman Paša se je težko ranjen vrnil v trdnjavo in organiziral preostale vojake, večinoma Bošnjake. Kmalu je sledila ruska ponudba, da se predajo. Osman-paša je sprejel obljubo, da lahko njegova vojska varno zapusti Plevno. Ko je bilo podpisano premirje in predaja trdnjave, je na pogajanja prišel ruski car in poveljnik armade Aleksander II Nikolajevič. Gazi Osman-paša je prišel urejeno oblečen v maršalsko uniformo. Ruski generali so se gurali, da bi videli gazijo, medtem ko sta ga njegova dva spremljevalca držala pokonci, slovesno pa se mu je obračal preko dva metra visoki Aleksander II Nikolajevič.

Pesem pravi, da je Osman-paša padel v suženjstvo, a ni. Pravi tudi, da je sabljo odpasal. Ni. Ko ga je na tem srečanju car prosil, naj sede na njegovo mesto, mu je izročil svojo sabljo kot darilo in v znak časti za nevidno hrabrost.

Dobrodušni car Aleksander II je bil ubit v atentatu le štiri leta po tem srečanju z Osman-pašo, leta 1881. Bil je nenavaden pojav. Leta 1861 je v Rusiji ukinil tlačanstvo. Večkrat so ga poskušali ubiti ruski šovinisti, a nekako je preživel. Ko so mu 13. marca 1881 v Moskvi na kočiji vrgli bombo, je pobila in ranila ljudi okoli. Ostal je nepoškodovan, a namesto da bi se umaknil, je izstopil in začel pomagati ranjenim. Atentator mu je vrgel še drugo bombo, ki je Aleksandra II ubila.

Številni so o carju Aleksandru II govorili hvalospeve. Ruski pisatelj, nobelovec Ivan Bunjin ga opisuje z občudovanjem v romanu „Življenje Arsenjeva“. Njegov vnuk Nikolaj II Romanov je bil z ženo in petimi otroki ubit, posut s kislino in pokopan v gozdu na zahodu Sibirije. Šele leta 2007 so bili najdeni zadnji ostanki njihovega 13-letnega sina Alekseja, pravnuka Aleksandra II.

Za razliko od usode Aleksandra II in njegove družine, se je Gazi Osman-paša vrnil v Istanbul svoji sladki Đuli. Živel je, spoštovan in hvaljen še 23 let s svojo Bošnjakinjo in umrl 5. aprila 1900. Pokopan je bil z vsemi častmi in njegovo častno ime je zakoračilo v dvajseto stoletje, to dobo z najmanj časti.