Zapis iz žalostnega Sarajeva 9. junija 1992.: Moj Muhamede, Fehim in Mirza so padli, nehal sem dihati!

Danes so v ulici Sedrenik 229, v sarajevski občini Stari Grad, obeležili 24. obletnico smrti štirih oseb, od katerih so bili trije otroci, poroča Patria.

Tistega usodnega dne je granata, izstreljena s položajev srbskih sil na dvorišču družinske hiše, ubila tri člane družine Bojadži, tri otroke. Fehima Bojadžija, ki je imel 17 let, njegovega brata Mirza Bojadžija, ki je imel 12 let, in sorodnico Amino Bojadži, ki je imela 14 let.

Poleg treh mladoletnih članov družine Bojadži je umrl tudi mladenič Sakib Prašović, star 24 let.

Znani športni novinar Muhamed Bikić je danes objavil vojni dnevnik – svoj zapis iz tistega usodnega 9. junija 1992.

Zapis iz žalostnega Sarajeva, 9. junija 1992. /avtentičen prenos/

Ustavil sem se doma, da bi jedel. Ko sem jedel, sem poklical Sedrenik, da vprašam, kako so (stric Halid je bil ranjen 8. junija). Javila se mi je sorodnica Anisa. Rekla je, da so živi in zdravi ter da nenehno streljajo. Povedala mi je, da so Safet (njen mož), strica Bakir in Zakir odšli k teti Halidi, ker se je v bližini slišala močna eksplozija, videl se je tudi dim. Rekel sem, naj mi takoj sporoči, kaj je bilo, ko se vrnejo. Hodil sem po hiši »kot muha brez glave«.

Spet sem poklical, javila se je Anisa. Rekla je, da se še niso vrnili. V tistem trenutku, ko mi je to izgovorila, je rekla, da nekdo trka. Čakal sem na telefonski liniji. Zaslišal sem jok, ihtenje ... Klical sem Aniso, a je ni bilo. V tistem trenutku se mi je javil Safet in me vprašal, kako sem. Jaz sem vprašal, kaj se je zgodilo.

Vprašal me je, ali sem dobro in zdrav. Spet sem ga vprašal, kaj se je zgodilo pri teti in stricu, on pa mi je s težkim in žalostnim glasom rekel: Moj Muhamede, Fehim in Mirza so padli. Nehala sem dihati, začel sem jokati na ves glas in kričati po veži, Feke in Cakija ni več ... Padli so. Odšel sem na Trg na stražo. Težko mi je bilo dneve. Nisem mogel verjeti, da Feke in Cakija ni več. Moj Feko in Caki, koliko vaju je vaš Muha imel rad. Ločila naju je surova usoda. Rad vaju ima vaš Muha, dokler je živ. Lahka vam naj bo bosanska zemlja in rahmet! – je zapisal tistega usodnega 9. junija 1992 Bikić.