Zahodni Balkan 2020: Poskus ponavljanja zgodovine

(Patria) - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, je pripravil analizo aktualne politične situacije na Zahodnem Balkanu ob obnovitvi dialoga med uradnim Beogradom in Prištino s posredovanjem EU. Iz obsežne analize „Zahodni Balkan 2020: Poskus ponavljanja zgodovine“ izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

Po 18 mesecih od prekinitve dialoga med uradnim Beogradom in Prištino je bil dialog obnovljen 16. julija 2020. Poleg obnovitve dialoga, ki ga vodita predsednik Srbije Aleksandar Vučić (SNS) in premier Kosova Avdullah Hoti (LDK), so ponovno začele delovati strokovne skupine udeleženk v dialogu, ki so že imele več srečanj. V dialogu ne sodeluje več predsednik Kosova Hashim Thaçi (PDK), zoper katerega je bila vložena obtožnica pred Posebnim sodiščem za vojne zločine na Kosovu (KSC-SPO - Specializirana sveta in Specializirano tožilstvo Kosova).

Odnos med uradnim Beogradom in Prištino je zelo kompleksen in ga ni mogoče gledati skozi prizmo „črno-belo“. Obnovitev dialoga ima več kot simboličen pomen. Premier Hoti je „nova oseba“ za pogajalsko mizo in predstavlja Kosovo v trenutku, ko se predsednik Kosova Hashim Thaçi sooča z vloženo obtožnico za vojne zločine, kriza oblasti na Kosovu, ki se je začela med pandemijo Covid-19, pa se nadaljuje. Opazna je neenaka moč udeleženk obnovljenega dialoga med Kosovom in Srbijo, saj na Kosovu premier Hoti nima politične teže in podpore za nadaljevanje dialoga. Njegova vlada je ob oblikovanju prejela podporo le 61 od možnih 120 glasov, kar je ravno toliko, kolikor je potrebno za izglasovanje. V kosovskem parlamentu sta močni opoziciji, Gibanje Samoopredelitev (LVV) in Demokratska stranka Kosova (PDK), ki menita, da aktualna vlada nima legitimnosti za vodenje dialoga.

Dialog ponovno ne bo nimalo enostaven, saj bo v ospredju ponovno boleče vprašanje pogrešanih oseb, pa tudi neizpolnjevanje dogovorjenega in podpisanega v Bruslju aprila 2013, in sicer Skupnost srbskih občin (ZSO).

Da dialoga med uradnim Beogradom in Prištino ni mogoče gledati skozi odnos „črno-belo“, potrjujejo tudi besede predsednika Srbije Aleksandra Vučića (SNS), ki je večkrat izjavil: „Lahko se pogovarjamo o vsem, če gre za kompromis. O tem, da Albanci dobijo vse, Srbija pa nič – mojega podpisa ne boste nikoli dobili. Moje podpore za to ne boste imeli. V tem trenutku sem predsednik Srbije, morda boste našli nekoga drugega, ki bo želel brez kakršnegakoli kompromisa, zgolj slediti ultimatovom, in to sprejeti.“

EU se „izživlja“ nad državami Zahodnega Balkana

Kompleksnost situacije na Zahodnem Balkanu ponazarja obnašanje in odnos EU do regije. Formalno je prisotna stalna „podpora“ in „skrb“ voditeljev EU za Zahodni Balkan, medtem ko EU s svojimi dejanji to regijo dejansko oddaljuje od članstva v EU. Da bi bil paradoks še večji, medtem ko voditelji EU pogosto izražajo podporo Zahodnemu Balkanu in njegovi evroatlantski poti ter izražajo skrb zaradi vpliva posameznih držav v regiji, predvsem Rusije, Kitajske in Turčije, s svojo politiko (ne)širitve EU dejansko potiska Zahodni Balkan v „objem“ Rusije, hkrati pa iste države obtožuje tesnih povezav in sodelovanja z Moskvo, Pekingom ali Ankaro.

EU postavlja vedno nove pogoje oziroma merila za članstvo za države Zahodnega Balkana. Strokovnjaki opozarjajo, da bi že zdaj 15 držav članic EU ne moglo v celoti izpolniti pogojev za članstvo, ki se zahtevajo od držav Zahodnega Balkana. Pri tem se navaja, da sta bili Bolgarija in Romunija sprejeti v članstvo, nedavno pa tudi Hrvaška, ki jima je bilo pri polnopravnem včlanjenju „pomežiknjeno“. Celo leta 2004 je bilo v polnopravno članstvo sprejetih 9,5 držav, saj je bila sprejeta le polovica Cipra. Navajata se tudi francoska pokrajina Korzika in italijanska pokrajina Sicilija, kjer regulativa EU nikakor ne deluje tako, kot zahtevajo standardi, predpisi in direktive EU.

(Ne)delovanje EU je najbolj ponazorjeno na primeru dialoga med uradnim Beogradom in Prištino o normalizaciji odnosov, pri katerem je EU posrednica. Čeprav je t.i. Bruseljski sporazum o vodenju dialoga podpisan že 19. aprila 2013, je bil dialog neprekinjeno prekinjen polnih 18 mesecev. Dialog je doživel popoln polom. Dialog je potekal netransparentno, medtem ko EU pogosto (p)oziva države Zahodnega Balkana k transparentnosti, po drugi strani pa je sama pogosto netransparentna. Številni so primeri netransparentnosti in nesprejemljive vloge EU.

Analitiki menijo, da je treba ustaviti „izživljanje“ EU nad državami Zahodnega Balkana in da je treba poznati roke, kdaj bodo države postale polnopravne članice EU, saj brez tega nima smisla nadaljevati procesa približevanja članstvu v EU. V zadnjih desetih letih, odkar je regija Zahodnega Balkana prepuščena skrbi EU, niso zabeleženi pomembnejši pozitivni premiki. Druge države, zlasti Rusija, Kitajska in Turčija, so okrepile svojo prisotnost in vpliv v regiji. Zaradi takšnega delovanja EU je bil nujen povratek ZDA na Balkan. EU postaja vse manj zanesljiva partnerica in ali lahko EU premaga notranjo krizo brez močne podpore ZDA?

Izkušnje Višegrajske skupine (V4)

Na pobudo predsednika Srbije Aleksandra Vučića (SNS) je potekal trilateralni sestanek s premierjema Severne Makedonije in Albanije, Zoranom Zaevim (SDSM) in Edijem Ramo (PS) v Novem Sadu 10. oktobra 2019 in podpisana je bila Deklaracija o namerah za vzpostavitev „malega schengna“ med temi tremi državami. Trije voditelji Zahodnega Balkana se zavedajo dejstva, da je treba sprejeti močne korake k medsebojnemu sodelovanju, ki bo usmerjeno k ustvarjanju boljših življenjskih pogojev za državljane in, kar je še posebej pomembno, ustavitev trenda množičnega izseljevanja prebivalstva iz regije.

Deklaracija naj bi pomagala, da bo celotna regija Zahodnega Balkana začela delovati na štirih ključnih svoboščinah EU – prosti pretok kapitala, blaga, storitev in ljudi.

Skupna deklaracija predvideva odpravo mejnih kontrol in drugih ovir za lažje gibanje v regiji do leta 2021, hkrati pa bi omogočila državljanom, da potujejo v regiji le z osebno izkaznico, ter da se zaposlijo kjerkoli, če imajo potrdilo o svojih kvalifikacijah.

Deklaracija predvideva tudi priznavanje diplom v regiji, kot tudi boljše sodelovanje v boju proti organiziranemu kriminalu in pomoč v primerih naravnih ali elementarnih nesreč, kot je aktualna pandemija Covid-19.

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je pozval vse članice t.i. Balkanske šestorke, da sprejmejo dokument o „malem schengnu“, ob vseh razlikah, ki obstajajo glede priznanja neodvisnosti Kosova.

Analitiki menijo, da morajo države Zahodnega Balkana vzpostaviti močno politično, ekonomsko, kulturno in kakršnokoli drugo obliko sodelovanja in da skupaj nastopajo pred EU kot skupina držav z jasno opredeljenimi zahtevami. Ko gre za širitev EU, je treba natančno določiti, kdaj bo prišlo do širitve, saj se širitev ne more odlagati v nedogled. Pri tem je pomembno poudariti, da regionalno sodelovanje ne pomeni, da so države regije opustile svojo evropsko pot in članstvo v EU, o čemer posebno skrb izraža Črna Gora.

Pri tem kot pozitivno izkušnjo lahko služi sodelovanje v okviru t.i. Višegrajske skupine držav (Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška), ki zelo pogosto skupaj nastopajo v okviru EU z jasno izraženimi zahtevami in stališči. Višegrajska skupina (V4) je bila ustanovljena zato, da bi te države lažje in hitreje vstopile v EU in NATO, kar so tudi dosegle. Zato je pomembno, da države regije skupaj nastopajo pred EU in/ali drugimi zunanjepolitičnimi pobudami, saj posamičen pristop ni dovolj in ne zagotavlja uspeha. Višegrajska skupina držav je največji zagovornik širitve EU na Zahodni Balkan.

Analitiki menijo, da bodo poteze, ki jih vleče EU in njeni voditelji, postavile pod vprašaj (Robert) Schumanovo vizijo združene Evrope. V tem primeru bi se celo lahko reklo, da je predsednik Francije Emmanuel Macron sprva deloval proti ideji svojega velikega rojaka, ki je sprožil projekt današnje EU, da bi kasneje popravil svojo politiko in izrazil močnejšo podporo procesu širitve, vendar še vedno nezadostno.

Če bi bil vzpostavljen „mali Schengen“, bi bilo veliko lažje nasprotovati pandemiji Covid-19, saj se je razdrobljenost prostora, ki je nekoč tvoril organsko povezano celoto, izkazala za pogubno.

Poljski „Marshallov“ načrt

Za razliko od Slovenije, ki je bila vodilna v skupini 10 držav, ki so postale polnopravne članice EU 1. maja 2004, je s članstvom ta položaj izgubila, saj se politične in družbene elite po vstopu v EU niso najbolje „znašle“ pri vodenju države s stalnimi političnimi spopadi, ki so privedli do notranjepolitičnih obračunov, ki so povzročili politično nestabilnost.

Posamezne države, kot je Poljska, so izkoristile možnosti, ki jih ponuja članstvo v EU, in postale vodilne v skupini takrat 10 novih držav. Poljska je celo v kratkem času dohitela Grčijo in Portugalsko po višini BDP na prebivalca. Poljska izkušnja je lahko model drugim državam, kako izkoristiti članstvo v EU, in predstavlja svojevrsten poljski „Marshallov“ načrt za hitro rast in razvoj od trenutka članstva v Evropski uniji. Primer Poljske kaže na pomen članstva v EU, še bolj pa na to, kaj pomeni odgovorno politično vodstvo do svojih državljanov in delo na povečanju splošnega blagostanja.

Poljska je prejela 164 milijard EUR evropskih spodbud, kar je približno dvakratnik trenutnega proračuna Poljske in predstavlja svojevrsten poljski „Marshallov“ načrt.

Trenutno BDP Poljske znaša več kot 500 milijard EUR in do leta 2030 naj bi poljski BDP narasel za približno 190 milijard evrov. Cilja doseganja povprečja EU do leta 2033 ne bo mogoče doseči brez izvajanja ustreznih političnih reform.

Ko je Poljska postala članica EU, je bila ena najrevnejših držav EU, BDP na prebivalca je znašal le 14.800 EUR letno, stopnja brezposelnosti je bila 19 %, povprečni mesečni prejemki 510 EUR. Gospodarstvo je začelo rasti okoli 4 % letno, kar je trikrat hitreje kot povprečna rast članic EU, ki je znašala okoli 1,2 %. BDP Poljske je leta 2004 znašal 44 % povprečja v EU, medtem ko je leta 2018 znašal 67 %. BDP na prebivalca na Poljskem zdaj znaša 26.000 EUR, medtem ko je povprečje v EU nad 35.000 EUR. Produktivnost dela se je od leta 2000 do 2016 povečala za 51 %.

Analitiki menijo, da je gospodarska rast Poljske v veliki meri posledica članstva v EU in gospodarske rasti drugih držav članic EU. Na trgu dela bo potrebne več delovne sile (njena cena bo rasla), produktivnost naj bi se povečala, naložbe pa bi morale znatno narasti. Le tako bi lahko poljsko gospodarstvo do leta 2030 naraslo na približno 900 milijard EUR in bi se s tem poljski „Marshallov“ načrt z ustreznim koriščenjem sredstev EU izkazal za uspešen model tudi za druge države.

Poskus ponavljanja zgodovine

Medtem ko posamezne države, kot je Poljska, uspešno izkoriščajo članstvo v EU in delajo na pospešenem razvoju, se na Zahodnem Balkanu poskuša ponavljati zgodovina. O tem priča primer aktualnih dogodkov v Srbiji.

Te dni je na video vrhu voditeljev držav Zahodnega Balkana, ki je potekal v organizaciji Atlantskega sveta iz Washingtona, namestnik pomočnika ameriškega državnega sekretarja in posebni odposlanec za Zahodni Balkan Matthew Palmer dejal: „Države na Zahodnem Balkanu se zavedajo, da njihova ekonomska prihodnost leži v regionalnem sodelovanju in integraciji v evropsko družino narodov ter uspešnem gospodarstvu.“ Palmer je dejal, da je dober primer nedavnega sodelovanja na Zahodnem Balkanu projekt „zelenih koridorjev“, ki je nastal tudi kot odgovor na pandemijo Covid-19, in ki omogoča zmanjšanje postopkov pri transportu blaga v regiji.

Težave z regionalnim sodelovanjem še vedno obstajajo na Zahodnem Balkanu. Vzpostavitev „malega schengna“ je zavrnil predsednik Kosova Hashim Thaçi (PDK) z obrazložitvijo, da ima Kosovo jasno začrtano pot, to je članstvo v EU in NATO. Celo kosovski uradniki, vključno z donedavnim premierjem Kosova Albinom Kurtijem (LVV), so izjavljali, da gre za poskus vzpostavitve četrte Jugoslavije in t.i. „Velike Srbije“. Podobne razloge za zavrnitev je imel tudi črnogorski predsednik Milo Đukanović (DPS) in del voditeljev v Bosni in Hercegovini.

Najizkušenejši albanski politik in aktualni predsednik Albanije Ilir Meta (LSI) je nedavno ob temi velikodržavnih projektov izjavil, da „Velika Srbija ni uspela, velika Albanija pa ni mogoča“.

Širjenje informacij o t.i. velikodržavnih projektih, ali so bili velikosrbski, velikoalbanski ali velikohrvatski, odvrača regijo od nujnega sodelovanja na vseh področjih. To vztrajno počne predsednik Črne Gore Milo Đukanović, s strašenjem črnogorskega naroda pred potencialnim velikosrbskim hegemonizmom, kot negatorjem črnogorske nacije in države, medtem ko ignorira dejstvo, da je prav Đukanović bil najbližji sodelavec Slobodana Miloševića (SPS) in izvajalec velikosrbskega projekta v 90. letih prejšnjega stoletja.

Prav aktualni dogodki v Srbiji kažejo, da se poskuša ponavljati zgodovina. Namreč, vidni so poskusi, da se strmoglavi aktualni predsednik Srbije Aleksandar Vučić in njegova oblast. V osnovi gre za podoben scenarij, kot se je zgodil pred 20 leti, ko je bil strmoglavljen srbski predsednik Slobodan Milošević in njegova oblast.

Iz scenarija je mogoče prepoznati podobnost z dogodki pred 20 leti. Na ulicah se poskušajo organizirati množični protesti, opozicija poskuša s delom tujega faktorja usmerjati proteste. Tu imamo ponovno Mila Đukanovića in Črno Goro ter njuno vlogo. Ponovno so v igri uradni Zagreb in Priština. Tu je kot takrat neobhodni Milorad Dodik (SNSD) in uradna Banja Luka. Da bi oslabili Vučića, je bil aktiviran tudi dosedanji koalicijski partner Ivica Dačić (SPS) in njegova Socialistična stranka Srbije (SPS). Težko si je predstavljati politično korist od podpore, ki jo Vučiću izkazujejo osebe s „črne liste“ ameriške administracije, kot je trenutno Dodik, ali Ivica Dačić, ki je bil dolgo časa na ameriški „črni listi“. Njihova podpora, po ocenah analitikov, ko Srbija potrebuje najboljše odnose z Zahodom, bolj škodi kot koristi interesom Srbije v tem obdobju.

Analitiki menijo, da se kmalu pričakuje največji napad na Srbijo in njenega predsednika Aleksandra Vučića z namenom nezakonitega strmoglavljenja aktualne oblasti, ustvarjanja nove krize, poskusa destabilizacije Srbije in regije.

Srbijo iz regije obtožujejo, da spodkopava suverenost Črne Gore in BiH, da želi zamenjati Republiko Srpsko za Kosovo ali Kosovo za Republiko Srpsko, da destabilizira Hrvaško in da je opora ruskega vpliva na Zahodnem Balkanu in Evropi.

Analitiki opozarjajo, da le najmočnejši lahko sklepajo sporazume in očitno je, da so kosovski pogovori obsojeni na propad, ker je kosovska politika razdeljena. Leonid Brežnjev in Ronald Reagan, v tistem času najhujša nasprotnika, sta poiskala rešitve, le zato, ker sta bila močna politika z močno podporo. Podoben primer v regiji je Zoran Zaev (SDSM), ki je močan politik in išče možnost dialoga in sporazuma z Vučićem, pa tudi z drugimi z Balkana, čeprav gre večinoma za nasprotnike makedonske samobitnosti. Ali je le Vučić problem Balkana ali se na Balkanu nahajajo tudi druge politike. Ali je le teza o „Veliki Srbiji“ edini problem na Balkanu?

Analitiki opozarjajo, da se vse pomembnejše odločitve na Zahodnem Balkanu sprejemajo s podporo/soglasjem velikih sil in če sta Vučić in Srbija vir problemov na Balkanu, potem je treba ta problem obravnavati tudi skozi delovanje t.i. mednarodne skupnosti, ki je bila v dogajanja na Balkanu vpletena „do vrat“ zadnjih 150 let in ki je partner Vučiću in Srbiji.

Trenutno na Balkanu ne obstaja politik, ki ga ne bi bilo mogoče „odstraniti“, če si to želi t.i. mednarodna skupnost. Pričakovati bi bilo, da bi situacijo v BiH morala rešiti t.i. mednarodna skupnost, tako da bi zamenjala Milorada Dodika, ukinila vzporedne povezave, proti katerim se je izrekla tudi EU, in ne bi bilo destabilizacije BiH, vsaj nekaj časa. Ali realizirati vse tiste sklepe EU, ZDA, mednarodnih in EU strokovnjakov na čelu s Pierrom Mirelom[2], ki so jasno navedli v zadnjem letu, da je v Črni Gori mafijski sistem na čelu z Milom Đukanovićem in predlagali, kako to rešiti. Ali pa da EU ustavi najnovejše finančne pomoči Republiki Hrvaški zaradi kršitev in zlorabe pravic, ki bolj kot kdajkoli spodkopava suverenost BiH. Ali pa hitro sprejeti Srbijo in BiH v EU.

Ne gre le za začasne ukrepe, ampak za strateško delovanje EU na Zahodnem Balkanu, ki očitno izostaja, medtem ko se nenehno govori o ruskem, kitajskem in turškem delovanju ter nevarnosti za Zahodni Balkan in EU.

Analitiki prepoznajo del podobnosti scenarija z dogodki v Srbiji pred 20 leti, s tem, da opozarjajo, da srbska opozicija nima niti približno tako močnih političnih sil in podpore med državljani in iz tujine, kot jo je imela opozicija pred 20 leti v Srbiji, niti nezadovoljstvo državljanov z aktualno oblastjo ni na ravni od pred 20 leti. Pri tem je treba upoštevati, da Srbija ima najmočnejši varnostno-obveščevalni in obrambni sistem v regiji za soočanje z napadi te oblike. Nujno se v tem trenutku postavlja vprašanje: kdo želi ponavljanje zgodovine v Srbiji?

Ali bo regija uradno dobila nove vojne zločince: Thaçi, Veseli, Ahmeti, Đukanović...?

Specializirana sveta in Specializirano tožilstvo Kosova (KSC-SPO) do zdaj nista zaživela v polnem obsegu. Državljani Kosova živijo v strahu kot svojevrstni „talci“ politično-kriminalnih struktur in (para)vojaških ter (para)obveščevalnih struktur, ki jih simbolizirata Kadri Veseli (PDK) in Hashim Thaçi.

Vendar pa se je situacija v veliki meri spremenila z vložitvijo obtožnic zoper Thaçija in Veselija, kar daje upanje, da bo končno prišlo do preganjanja najbolj odgovornih za vojne zločine na Kosovu. Temu je treba dodati poziv Specialnega tožilstva Aliju Ahmetiju, ki je bil med vojno na Kosovu del iste ekipe, v kateri so bili Thaçi, Veseli, pa tudi mnogi drugi. Glede na to, da gre za vrhunske mednarodne tožilce in sodnike, se pričakuje, da bodo preiskani tudi nekateri aktualni sodelavci Ahmetija v Severni Makedoniji, kjer je Ahmeti že 19 let predsednik politične stranke Demokratična zveza za integracijo (DUI-BDI).

Analitiki menijo, da je delovanje KSC-SPO zamudno, vendar kaže, da bo pravica vendarle dosegljiva. To velja tudi za aktualnega predsednika Črne Gore Mila Đukanovića, ki se povezuje z vojnimi zločini na območju Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, v mednarodnih krogih pa se navaja, da bo Milo Đukanović pričal v obrambi Thaçija, obseg in vsebina Đukanovićevih zločinov pa daleč presegata Thaçijeve zločine.

Še posebej zanimiva bo volilna kampanja za parlamentarne volitve v Črni Gori (30. avgust 2020), v kateri se pričakuje, med drugim, da bo Milo Đukanović svojim volivcem Bošnjakom, pa tudi ostali javnosti, razkril, kje se nahaja najmanj en skriti množični grobišče umorjenih Bošnjakov. Prav Bošnjaki kot žrtve so v najtežjem položaju in pod največjim pritiskom Đukanovićevega režima, da glasujejo za svojega zločinca. Obstajajo na stotine tisoč strani in dokumentov, ki povezujejo Mila Đukanovića s storjenimi vojnimi zločini. Prvi korak mora biti narejen v Črni Gori prav pri odkrivanju množičnega bošnjaškega grobišča Đukanovićevega režima. Đukanović se nikoli ni uprl ali na kakršen koli drug način nasprotoval storjenim zločinom in genocidu v Srebrenici, kar je vidno iz transkriptov zapisnikov Visokega sveta za obrambo (VSO). Freedom House je dodatno označil Đukanovićev zločinsko-kriminalni režim kot hibridni režim v svojem najnovejšem poročilu[3]. Freedom House je predlagal ZDA, da blokirajo izdajanje vizumov, zamrznejo finančna sredstva in sprejmejo druge ukrepe zoper fizične in pravne osebe, vpletene v kriminal in korupcijo ali kršitve človekovih pravic. Freedom House predlaga EU, da nujno preišče zlorabo sredstev iz evropskih skladov, kar Mednarodni inštitut IFIMES močno podpira.

Analitiki opozarjajo, da je na Kosovu izginilo oziroma je bilo zaman porabljenih dve milijardi EUR denarja davkoplačevalcev iz EU, saj so rezultati takšnega delovanja EU na Kosovu nepomembni. EU ne sme kaznovati državljanov Kosova, ki jim je treba ukiniti vizni režim, uvesti pa ga posameznim političnim uradnikom. Kosovu je nujno potrebna dekriminalizacija politike. Zato je izrednega pomena izvesti dekriminalizacijo kosovskih Albancev s sodnim preganjanjem nosilcev kriminala, korupcije in storilcev vojnih zločinov. Stanje na strankarski sceni je še vedno pod nadzorom PDK in SHiK – (para)tajne službe. Brez ustreznega soočenja s preteklostjo kosovski Albanci, pa tudi drugi prebivalci regije, ne morejo zagotoviti boljše prihodnosti.