Zahod za Čovića, Čović za Dodika, Dodik za srbski svet - in VSI PROTI BOSNI!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Spet je 9. januar. Privrženci politik, ki so na območju Bosne in Hercegovine zagrešili množične zločine, vključno z genocidom, danes paradirajo. Slavijo in poveličujejo tiste, ki so bili pred mednarodnim kazenskim sodiščem obsojeni za najbolj pošastne zločine, ki jih je Evropa videla po drugi svetovni vojni.

In vse to pod sloganom »simbol svobode« na območju, ki predstavlja administrativno enoto RS, v kateri vlada diktatorski režim, čigar državljanom ni zagotovljena niti varnost niti pravica do življenja, kaj šele kakšne druge pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kajti svoboda v slovarju velikosrštva in svetosavja pomeni le Srbe v etnično čistem srbskem svetu.

Toda »simbol svobode« kot geslo, pod katerim se danes obeležuje simbol začetka zločina, morda dobi pomen, če ga opazujemo iz drugega zornega kota. Iz civilizacijskega. Kajti predstavniki mednarodne skupnosti, ki v BiH prihajajo kot misijonarji zahodnih vrednot, niso storili ničesar, da bi preprečili anticivilizacijsko divjanje politik, ki so obtičale v temi davno minilih časov.

In to ni le hinavsko posmehovanje žrtvam, ki jim je bilo obljubljeno nikoli več, a se je ponovilo v miru in v enako težki obliki kot v samem vojnem dejanju genocida. Ni to niti nemoč, da ne lažemo, kajti ti misijonarji z Zahoda zlahka pokažejo moč v Bosni in Hercegovini, ko jim to ustreza in očitno njihovim političnim ljubljencem.

Zato je Christian Schmidt kot visoki predstavnik od danes institucionalno mrtev. Pred letom dni je obljubil, da se devetojanuarske parade ne bodo več ponovile. Danes pa, kot pred letom dni, piše sporočila, ki so norčevanje in mrtva črka na papirju. Devetojanuarska parada zla bi zato morala označiti začetek ere, v kateri bodo tisti, ki politično sledijo poti Armije RBiH, jasno dali izbiro OHR-ju, v kateri bodo izbirali med ostankom na načelih nalog in pooblastil, ki jih imajo za celotno Bosno in Hercegovino, ali pa bodo odšli, naj bo, kar bo.

Dejstvo, da Milorad Dodik in njegova družbeno-politična druščina danes paradirajo, bi moralo vplivati tudi na diskurz odnosov med Bosno in Hercegovino ter Združenimi državami Amerike. Kajti ta sila je ustvarila Dayton in v Daytonu Republiko srbsko. Ta sila je v preteklih desetletjih, pa tudi danes, nadzorovala procese, zato je prva poklicana, da vodi diplomatski zbor pri reševanju krize, ki ne vodi nikamor drugam kot v nov oborožen spopad.

In naj jih ne zavede to, da nekatere javne osebnosti z napetimi možganskimi vijugami vsakodnevna sporočila uvrščajo v agresivno reakcijo. Niti to, niti letala niso dovolj, kajti Dodikova disolucija je nekaj, kar danes lahko otipamo, devetojanuarske parade pa pokazna vaja. Združene države Amerike, stališče pričevanja zločina, politike in javnega mnenja, morajo drugače, morajo rešiti krizo, ki je niso uspele rešiti, ko so vsilile mirovni sporazum kot konec agresije na Bosno in Hercegovino.

Navsezadnje so OHR, veleposlaništvo ZDA in Velike Britanije ustvarile sedanjo politično sceno, v kateri ima Milorad Dodik pred seboj prosto pot, kajti projekt omenjenih predstavnikov mednarodne skupnosti v obliki SDP-NiP-NS se je izkazal za politično inferiornega in nedoraslega, da bi kakorkoli pariral Dodikovim razbijanjem Bosne in spodkopavanjem miru. Ta Trojka se je na koncu izkazala kot politični blok interesnih oseb, ki jim je mednarodna intervencija leta 2022 in 2023 omogočila le uživanje koristi življenja na visoki proračunski ravni. Vse drugo je popoln polom, ki Bosno in Hercegovino potiska v verjetno najhujšo povojno krizo.

Ali pa, na koncu, vsi ti predstavniki mednarodne skupnosti imajo možnost priznati neuspeh in prepustiti Bosno in Hercegovino notranjim ali drugim mednarodnim dejavnikom. Kajti očitno je, da je mednarodna skupnost z Zahoda že krepko polomila svojo verodostojnost v Bosni in Hercegovini.

Če pa bodo nadaljevali s politiko Zahod za Čovića, Čović za Dodika, vsi proti Bosni, ni nemogoče, da se v precej kratkem času soočijo prav s tistim strahom, ki se ga bojijo ves čas. Kajti situacija v Bosni in Hercegovini se iz dneva v dan stopnjuje in le buktinje jo zadržuje le tista struktura, ki politično sledi vojaški poti Armije RBiH.

Toda tudi to ima svojo ceno, kajti politika, ki se bori, da eskalacija ne postane buktinja, ima vse manj moči, dodatno pa so jo razlastili prav zahodni dejavniki. In tisti trenutek, ko se bo takšna politika odločila agresivneje vrniti na politično prizorišče Bosne in Hercegovine, se bo eskalacija zelo verjetno imenovala vojna.

In krivci se bodo, ne glede na to, koliko vlagajo v propagando, jasno pokazali v Washingtonu, Londonu in Bruslju. Vendar, če bo eskalacija postala buktinja, to ne bo več pomembno, kajti če pride do oboroženega spopada na območju, kjer se predolgo nalaga zlo in sovraštvo, kjer se rane nenehno soli, potlačevanje pa maskira v kompromis, nihče v Evropi ne bo več mirno spal.

Morda je pa ravno to nekomu cilj!