Bošnjaška politika bo morda zamudila priložnost za ugotovitev resnice o vojni v BiH

Avtor: Esad Duraković, akademik

Rok za vložitev tožbe za genocid proti Srbiji in/ali za revizijo tožbe poteče februarja 2017. Čeprav to vprašanje nosi posebno zgodovinsko težo, v javnosti ni bilo nobenega ukrepa v zvezi s tožbo. 

Javnost ima pravico vedeti, ali se pripravlja tožba ali ne, saj agresija in genocid nista bili storjena politikom, ki so odgovorni za obveščanje javnosti, temveč tej javnosti, ljudem kot taki. Je mogoče, da politiki v zvezi s tem in v svoji neodgovornosti ne čutijo obveznosti ukrepati in obveščati javnost, tako kot ne čutijo obveznosti glede vsega drugega?

Kakršno koli morebitno malomarnost v tem primeru, kot je zamuda pravnih rokov, bi bilo enako opustitvi tožbe, za kar bi bili omenjeni politiki, posamezno in institucionalno, odgovorni prihodnosti in zgodovini.

Realistično bi morali poudariti, da prihodnost leži tudi v sodelovanju s Srbijo: moramo stopiti v prihodnost, ki je tudi v sodelovanju, vendar se moramo pri tem zavedati, da je to mogoče le, ko ugotovimo, kdo je odgovoren za grozljivo preteklost, ki se zdi kot včeraj in ki je dejanska podlaga sodobne politike BiH, pa tudi politike Srbije do BiH v veliki meri.

Preteklost lahko „opravičimo“ le s natančno ugotovitvijo dejstev. To je edini način, da stopimo v predvidljivo prihodnost brez bremen. Vse drugo je „pospravljanje umazanije pod preprogo“, začasno prikrivanje Zla.

Zanimivo je, kako bošnjaški politiki javno molčijo o tem problemu. Obstajajo resni znaki, ki vzbujajo skrb glede tega, poleg najpomembnejšega dejstva, da se rok za revizijo tožbe neizogibno bliža:

1. Srebrenica je bila izgubljena na zadnjih volitvah. Srebrenica pomeni več kot katera koli druga občina v BiH: je simbol odpornosti, trpljenja, agresije; tam je bil storjen genocid in danes jo vodi oseba, ki genocid zanika. To ustvarja kontekst, ki pojasnjuje molk glede revizije tožbe proti Srbiji.

2. Bošnjaški član Predsedstva BiH je pod javnim pritiskom, naj (ponižno) povabi srbskega predsednika Nikolića na obisk. Hkrati se poudarja, da je bošnjaški član Predsedstva odgovoren, da Nikolić še ni obiskal.

Pritisk odvrača pozornost od dejstva, da je srbski predsednik četniški vojvoda, ki ni opustil svojega „poklica“, „naziva“, „časti“, kar med drugim pomeni, da se Srbija ni distancirala od bistva tožbe.

3. Napis na sarajevski mestni hiši se morda zdi kot nekaj minljivega, vendar ni tako. Gre za dejstvo in še bolj za simboliko in za ta kontekst, v katerega se je vključil. Ko naj bi vojvoda vstopil v mestno hišo, je bil napis pokrit, da bi se izognili žalitvi vojvodovega dostojanstva. Tistim, ki so pokrili napis, ni bilo mar za žalitev mesta, Resnice in Trpljenja, ki smo ga doživeli v tem mestu, ki so ga nekoč oblegali vojvode in barbari.

Kakšna patologija je, ko se odločiš prizadeti sebe, svojo lastno bistvo in vse, kar je tvoje, samo zato, da ne bi prizadel svojega lastnega krvnika?!

Zdaj to ni konec. Teh dneh iz nekaterih zelo visokih položajev v Sarajevu slišimo zahteve po odstranitvi napisa s simbola Sarajeva (Mestne hiše) in simbola njegove kalvarije. To je naravnost neverjetno. Zdaj ni dovolj, da se napis pokrije (morali bi ga napisati z veliko začetnico!), zdaj ga je treba odstraniti! Zakaj? Da bi se odnosi s Srbijo, ki jo še vedno vodi vojvoda, „normalizirali“!

Lahko bi nadaljevali in našteli vrsto kazalnikov, ki alarmirajo o možnosti, da bodo Bošnjaki zaradi svoje podrejene politike zamudili priložnost, da ugotovijo resnico o vojni v BiH. Resnico in nič drugega.

Vsi odgovorni v BiH bi morali obvestiti javnost in ukrepati v skladu s svojimi obveznostmi do preteklosti in prihodnosti...

Žrtve in preživeli vojne si ne smejo dovoliti ponižanja. Maščevanje bi bilo noro, vendar se ne smemo strinjati s žrtvovanjem lastnega dostojanstva.

Samo Resnico zahtevamo kot edini temelj za gradnjo prihodnosti.