Zakaj je propadel dogovor Izetbegović-Halilović o političnih umorih?

Pred natančno dvema letoma sta se Bakir Izetbegović, vodja SDA, in Sefer Halilović, vodja BPS, dogovorila o skupnem stališču do nerešenih umorov in terorističnih dejanj. Njuna pozornost je bila usmerjena na dva primera – umor Seferove žene Medihe Halilović in škodo, povzročeno z eksplozivno napravo na grobu Alije Izetbegovića, prvega predsednika predsedstva BiH, kar je bilo kategorizirano kot teroristično dejanje.  

Zahtevamo učinkovit pristop k tem vprašanjem, da bi odstranili stigmo in kolaterale ter končno ugotovili, kdo stoji za tem. Pripravljen sem uporabiti vse obstoječe mehanizme in, če bo potrebno, ustvariti novega, da bi te stvari razjasnili, je dejal Izetbegović, ki mu je Halilović pritegnil.

Obstajajo trije umori, ki so v federalnih medijih prisotni že več kot 20 let kot umori s politično motivacijo. Poleg Medihe Halilović sta bila kot politična umora kategorizirana tudi umora policijskih uradnikov Nedžada Ugljena in Joza Leutarja.

Na to temo je bilo napisanih na stotine besedil, vendar je preiskava še vedno odprta. Minilo je 20 let, odkar je Sefer Halilović vložil kazensko ovadbo za umor svoje žene. Tožilstvo ni storilo ničesar za rešitev teh primerov. Znova in znova se postavljajo ista vprašanja o umorih, čeprav je zastaralni rok potekel.

Po sklenitvi dogovora se je zdelo, kot da so bili vsi pretekli nesporazumi izbrisani. Številni brutalni napadi v Halilovićevih knjigah na pokojnega Alijo Izetbegovića, v katerih ga je imenoval 'izdajalec' in 'fundamentalist', so se zdeli preprosto pozabljeni. Pozabljeno je bilo tudi, da je Alija Izetbegović Seferja Halilovića označil za 'moškega, ki mu manjka pogum'.

Dogovor Izetbegović – Halilović je povečal pričakovanja glede dela tožilstva in, splošno gledano, reševanja primerov umorov. Na žalost, dve leti kasneje, kot pred 20 leti, ni nobenih znakov, da se bo kaj pomembnega začelo dogajati. Tožilstva molčijo, molčita pa tudi Bakir in Sefer.  

Politika se je morala odzvati z iskanjem krivcev za vsako ceno, saj je vsak umor, če ni rešen, formalno kategoriziran kot politični umor.

Novinarska agencija Patria je imela dostop do precej zanimivega pričevanja v primeru Halilović, ki ga je mogoče zaslediti tudi v tožilski dokumentaciji v zvezi s preiskavo.

Naboj, ki je ubil Halilovićevo soprogo in njegovega svaka, je eden izmed stotisočev nabojev, ki so padli na Sarajevo, ko je bilo ubitih več kot deset tisoč njegovih državljanov. Če obstaja en odstotek možnosti, da je šlo za načrtovan in izveden umor, bi to lahko bil le Sefer Halilović.

V podporo svojemu pričevanju je pričevalec navedel dejstvo, da je bil 'takrat Sefer Halilović v slabih odnosih s svojo pokojno ženo in je živel z drugo žensko, kar bi lahko bil motiv za umor'. Pričevalec je tudi dejal, da je bil Halilović častnik JNA in artilerijski strokovnjak, zato je bil opremljen z 'znanjem za takšno dejanje'.

Posnetki telefonskih pogovorov med Seferjem Halilovićem in njegovo ženo Medihom, ki so jih predvajali v medijih, so razkrili, da Sefer Halilović dva meseca ni obiskal družinskega stanovanja, kjer sta živela njegova žena in otroka.

Bakir Izetbegović je dejal, da so bili med vojno v BiH politični umori. Je umore Nedžada Ugljena in Joza Leutarja kategoriziral kot politične? Nato je trdil, da se SDA ne boji nobene preiskave. Že več kot dvajset let sarajevski mediji o teh treh umorih pišejo več kot o umoru 11.000 državljanov obleganega Sarajeva.

Takrat sta se Izetbegović in Halilović dogovorila tudi o oblikovanju skupne vlade na ravni kantona Sarajevo. Bilo je očitno, da je njun dogovor pomenil nekakšno spravo na račun dveh mrtvih oseb. Pozivi k preiskavi s strani teh dveh so bili poskus, da bi zaslepili vlado. Zadnji dve leti, v katerih preiskava ni naredila niti enega koraka naprej, to potrjuje.

Vendar pa Sefer Halilović in njegov BNN ne prenehata obtoževati in kazati s prstom na ljudi, medtem ko ne izrečejo niti besede o slabem delu tožilstva in njegovi odgovornosti. Verjetno zato, ker je laž dobro izkoristljiva na politični ravni, medtem ko bi resnica uničila priložnost za politične manipulacije.

Graditi politično kariero na smrti je nesprejemljivo in povsem neprimerno.