Komu ni treba bosansko kulturno središče

Edin Urjan Kukavica

Pred nekaj dnevi je Prijedor doživel odprtje bosanskega kulturnega središča. Bošnjaki, Srbi in Hrvati so se skupaj odločili ustanoviti – in res so ustanovili – združenje, ki ga financirajo izključno prostovoljni prispevki članov in simpatizerjev, ki se bo ukvarjalo z varovanjem in negovanjem nematerialne dediščine in zapuščine vseh narodov (in narodnosti) Bosne in Hercegovine.

Oko 300 gostov in članov, med njimi avstrijski veleposlanik v BiH, pa tudi več častnih konzolov BiH v državah, ki so dlje od našega sosedstva, je izvolilo organizacijske organe glede na njihovo izobrazbo, spretnosti in (med)narodno pripadnost, ki jih bodo verjetno osebno zanimali pri promociji podobe Bosne in Hercegovine, ki se razlikuje od tiste, ki prihaja s političnih zborovanj in komemoracij.

Novica, ki bi odjeknila glasneje od katerekoli druge v režimskih in »neodvisnih« medijih, če bi le obstajal kakršen koli resničen interes kogar koli v tej državi, je namesto tega minila neopaženo.

Ni pogreba, posameznega ali kolektivnega, in maše zadušnice, ki ne bi »zaslužili« vsaj tri minute poročanja v osrednjih in vseh drugih televizijskih novicah na vseh televizijskih kanalih, javnih in zasebnih, nadzorovanih in »neodvisnih«.

Grobna tišina, ki je ovila vse novice o uspešnih poskusih obnove življenja, govori glasneje od česar koli drugega o stanju vesti ali njeni odsotnosti, pa tudi o popolni brezbrižnosti do Bosne in Hercegovine, kot je bila in kot bi lahko bila. V Bosni in Hercegovini smrt še vedno prevlada nad življenjem.

Pred štirimi leti sta dva neopazna lika z dolgo politično preteklostjo in indikativnim ozadjem, oba v tehničnem mandatu, odločila zapreti bosansko kulturno središče v Sarajevu (z združitvijo z nekaterimi drugimi institucijami) in ga preimenovati v preprosto »javno ustanovo center za kulturo Kantona Sarajevo« in tako so iz središča Sarajeva izgnali »bosansko«, »kulturno« in »središče«.

Vse je bilo narejeno le z enim listom papirja, dvema podpisoma in molčečim soglasjem političnih entitet, tako vladajočih kot opozicijskih.

Ne da bi se spuščal v motiv tega, po mojem mnenju sovražnega dejanja, ki bi ga bilo treba razveljaviti vsaj dve leti boja skozi džunglo birokratskih in pravnih neumnosti, da bi se bosansko kulturno središče vrnilo v Sarajevo, se naučim lekcijo: popraviti to, kar lahko dva idiota uničita v nekaj sekundah, traja leta.

Vrnitev bosanskega kulturnega središča v Sarajevo je minila brez zanimanja javnosti in lokalnih medijev. Vendar to sploh ni tako velik problem; ne vsi v upravi pristojnega ministrstva so vedeli za zaprtje centra, kaj šele državljani Sarajeva (saj je pošta pogosto prihajala na napačen naslov, a nekako je vedno prispela na pravi naslov).

Čas, porabljen za razmišljanje o temi: kako je nekdanji nogometaš, ki je komajda slišal za Sarajevo, zavezal to mesto ali njegovega župana, pa tudi o nekaterih drugih temah, kot je: kdo bo igral na Live Stage naslednje leto ... bi bil popolnoma zapravljen (čas).

Zato recimo, da mi je vseeno, če župan Sarajeva izpolnjuje svoje otroške sanje in zdravi svoje otroške travme na račun sarajevskih davkoplačevalcev. Zato recimo, da mi je vseeno za povzdigovanje ljudi (na naše stroške), ki ne bi bili vzvišeni zaradi ničesar (če bi jim vzeli kravato, tajnico in službeni avto).   

Morda je Bosna in Hercegovina eksperiment mednarodne skupnosti, ki naj bi našel približno rešitev za problematična večnacionalna ozemlja in območja, ki bi lahko doživela eksplozije potlačenih osebnih frustracij in kolektivnega nezadovoljstva.

Morda je ta država prezgodaj rojen otrok zgodovine in ozemlje s posebnimi potrebami ter valuta za prepiranje regionalne teritorialne nejasnosti in švedska miza za nenasitne sosede, katerih usta lahko napolni le zemlja ...

Od tistih časov je Bosno in Hercegovino vodilo ljudi z roba definicije človečnosti, duševno prezgodaj rojeni, stranski produkti neuspelih zgodovinskih lobotomij z neozdravljivimi možganskimi tumorji, ki pritiskajo na nekatera ne-anatomska središča ... in vse se je začelo, ko sta nas dva zlikovca prepričala, da v Bosni in Hercegovini ne živijo Bošnjaki in Hercegovci, ampak nekateri konstitutivni narodi in popolnoma neznani ljudje, ki si morajo deliti oblast in to je vse, kar je treba vedeti in biti. 

Tako v RS živijo (samo) Srbi, od Konjica ali Mostarja v najboljšem primeru navzdol proti jugu (samo) Hrvati, v preostalem delu države pa živijo Bošnjaki skupaj z drugimi ... Vsi, ki se ne ujemajo s tem vzorcem, so (ali bi morali biti) ogroženi in zatirani. Zato sem pričakoval, da bodo mediji opazili nepravilnost v matriki ... zaman.

Zato mislim, da v tej državi ni nedolžnih ... ogroženi in zatirani, ki se ne odzivajo na ogrožanje in zatiranje, niso žrtve – so sostorilci.