Karkoli se že zgodi, Čović ne bo preživel Aluminija

Avtor: Armin Aljović

Ne glede na to, kako se bo primer 'Aluminij' končal, bi to za predsednika HDZ Dragana Čovića lahko pomenilo konec njegove politične kariere, saj je to mostarsko podjetje, ki je bilo pripeljano na kolena, uradno prejšnji teden – v zadnjih treh desetletjih je o njem odločal le HDZ, v zadnjem času neposredno Čović.

Za Aluminij sta možna dva scenarija, potem ko so bile njegove elektrolizne celice prvič po letu 1977 ustavljene, podjetje pa je nabralo 400 milijonov KM dolga, od tega polovico za elektriko. Ali podjetje razglasi stečaj zaradi izsiljevanja HDZ, ki ga podjetje ni moglo več prenašati, ali pa je bil Aluminij namerno uničen, da bi ga lahko kupili tajkuni HDZ in njihovi prijatelji iz Rusije, kar je prav tako zelo verjetno.

Neverjetno je, da se dneve po tem, ko sta sindikat in vodstvo Aluminija napovedala dokončno zaprtje delov tovarne, nista oglasila niti Čović niti kdorkoli iz hrvaške vlade, ki ima v lasti 12 % podjetja.

Šele potem, ko so bili deli tovarne popolnoma zaprti, za njihovo ponovno aktivacijo pa bi bilo potrebnih dodatnih 50 milijonov KM, je Čović obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da reši podjetje, kar so delavci in prebivalci Mostarja razumeli kot žalitev svoje inteligence.

Hrvaški novinar Denis Kuljiš je lani z gotovostjo zapisal, da je stečaj Aluminija le način, da v podjetje vstopita PPD in ruski kapital.

V takšnem scenariju bi Moskva, skupaj z že ruskim Konzumom, okrepila svoj položaj v EU in na svoji meji v Hercegovini, kar Bruslju ne bi bilo niti malo všeč.

V svoji analizi 'Največja balkanska zgodba: Operacija 'Aluminij'' Kuljiš piše: 'Zaradi elektrolize Aluminij dolguje Elektroprivredi Hrvaške skupnosti Herceg-Bosne približno 90 milijonov EUR. Ker podjetje ni bilo plačilno sposobno, je garancijo zagotovil PPD BiH, sestrsko podjetje Vukovarskega predstavništva Sybir gasa na Balkanu. Ne samo to, 'prispevalo je k likvidnosti', nato pa se, po pisanju dobro obveščenega 'Žurnala', pripravlja na nakup celotnega dolga za elektriko (po znižani ceni) in bo nato zahtevalo prisilno izterjavo prek banke, ki jo uporabljata tako Aluminij kot PPD, kar je seveda 'Sberbank'. Tako bo PPD postal največji lastnik tega Aluminija – za drobiž.

Ob tem je vpletena tudi majhna 'politična nadgradnja'. Med podpisom pogodbe med PPD in Gazpromom se je ruski veleposlanik v Sarajevu Petar Ivancov hvalil, da je 'uradna Moskva obveščena o sprostitvi poslovanja Aluminija' (kot piše tudi na uradnih straneh Aluminija), in v intervjuju za 'Večernji list' dodal, kako pomembno je 'nujno rešiti hrvaško vprašanje v BiH' (kar pomeni spor o volilnem sistemu).

V zameno Dragan Čović, vodja HDZ, izjavlja, da 'evropske in NATO integracije niso prioriteta za BiH'. No, to je resen premik in zaskrbljujoča izjava. In kaj je prioriteta za BiH, če ne NATO in EU integracije? Ali to pomeni, da se Čović skupaj z Dodikom, s katerim se je povezal na 'taktični ravni', zdaj strateško povezuje z Moskvo?'

Katerikoli scenarij bo koristil Čovićevim nasprotnikom.

Če je podjetje bankrotiralo zaradi izsiljevanja HDZ, bodo delavci nadaljevali proteste na ulicah Mostarja in vzklikali 'tat, tat...' To so bili prvi protesti proti HDZ v Mostarju – protesti lastnega članstva – od ustanovitve stranke v devetdesetih letih.

Če gre za namerno zaprtje podjetja v korist ruskih interesov, potem so bili Hrvati v BiH prevarani, da verjamejo, da so njihovi voditelji samo za evropske vrednote, zato bodo protestniki vzklikali 'izdaja, izdaja'.

V vsakem primeru bo Čović težko preživel smrt Aluminija. Če je bil Aluminij v preteklosti Čovićev bankomat, je danes zanka, ki se mu zateguje okoli vratu.

Njegove možnosti za preživetje obstajajo (vsaj teoretično) le, če bo bošnjaška stranka prevzela reševalno operacijo Čovića in del dolga Aluminija.

A bošnjaška stranka, ki bi prevzela odgovornost za servisiranje Čovićevih dolgov, bi bankrotirala veliko prej kot sam Aluminij.