Kaj bi storila Ivanić in Vučić?

V zadnjih 10 dneh smo priča eni najbolj absurdnih situacij v Bosni in Hercegovini.

Tisti, ki nenehno zanikajo državne institucije in njihove odločitve, tisti, ki so plačali več kot 30 milijonov ameriških dolarjev različnim lobistom z namenom razgradnje BiH; tisti, ki so organizirali neustavne referendume in po svoji volji postrojili enote Oružanih snaga BiH... Danes trdijo, da so edini pravi zaščitniki države in njenih institucij.  

Od Mladena Ivanića do Milorada Dodika in Nedeljka Čubrilovića, danes se vsi sklicujejo na Ustavo BiH. Čisti absurd in žalitev inteligence vseh državljanov BiH!

Isti Ivanić, ki je priznal, da ga je Dodik prisilil, da postroji enote v nasprotju z Ustavo, sicer bi ga obravnavali kot izdajalca srbskega naroda, je včeraj dejal:

- Kako daleč bo šlo to dvorjenje lastni skupnosti? V BiH odločanje ni v rokah samo enega naroda.

Je Ivanić to vprašanje postavil Dodiku, ko je 25. septembra organiziral neustavni referendum, ali ko je kot predsedujoči Predsedstva BiH (suvereni predsednik, kot bi ga rad imel) pozval državljane RS, naj glasujejo.

Torej je to storil sam in s tem kršil odločbe Ustavnega sodišča BiH, kar je razlog, da je tožilstvo BiH začelo preiskavo, Ivanić pa je eden od osumljencev.

Tako je Ivanić 9. januarja dvoril svoji skupnosti – brez soglasja Bakirja Izetbegovića in ob pričakovanem molku Dragana Čovića – Ivanić, kot ena tretjina vrhovnega poveljnika, je svojo »tretjino« članov oboroženih sil izpeljal v središče Banja Luke.  

Ivanić, znan kot izjemno prekanjen in pragmatičen politik, je kršil Ustavo države, katere šef je, ker ni želel biti označen kot izdajalec svojega ljudstva.  

Zakaj bi bil potem Izetbegović označen kot izdajalec te države, Bošnjaki pa kot največje žrtve, a tudi brez zmanjšanja pomena, žrtve drugih narodov v tej državi?

Če bi bilo obratno, kaj bi storil Ivanić? Kaj pa Vučić?

Kaj pa vsa ta hrupa, ki ga ustvarjajo politiki iz Republike Srbske, ki je del Bosne in Hercegovine, ki je preživela vojno agresije in genocida?

Njihovo ravnanje je predvidljivo nadaljevanje 24-letne poti k pravici in resnici, ki jo žrtve čakajo. Odločitev o zahtevi za revizijo sodbe ne preseneča. Kakšen odgovor bo dala Mednarodna sodišča, bo še treba videti. Morda bo zahtevek zavrnilo v prvi instanci. Ali pa bo postopek vodilo do končne odločitve.

Nihče ne pozna izida; vendar so Ivanić in Dodik, podprta z Aleksandrom Vučićem in Tomislavom Nikolićem, hiteli kriviti Izetbegovića za vse. Tudi za ustvarjanje nestabilnosti v regiji in uničevanje možnosti za spravo.

Je resnična sprava sploh dosegljiva, če eden zavrača priznati, da je Miloševićev režim zagrešil genocid in agresijo v BiH?

Samo resnica o dogodkih v krvavih vojnih letih lahko vodi k spravi.

Če bi sodobna Srbija, s svojo evropsko usmeritvijo, imela dovolj moči in poguma, da sprejme resolucijo o genocidu v Srebrenici; če bi dala navodila politikom RS, da sprejmejo zakon o zanikanju genocida v parlamentu BiH, če bi storila enako v svojem parlamentu, če Rusija ne bi vložila veta na britansko resolucijo o Srebrenici v Varnostnem svetu ZN, bi imeli povsem drugačno situacijo v regiji.

Veliko stvari bi bilo drugače, če Vučić ne bi zapravil svoje energije za lobiranje proti britanski resoluciji. Namesto tega bi lahko energijo usmeril v svojo državo in njene ljudi, da bi jim pomagal odpreti oči in jim razkriti resnično zgodbo o vojni v BiH in Srbiji v njej. Veliko stvari bi se obrnilo drugače, če bi se Srbija soočila z vsemi zločinci, ki so zagrešili zločine v BiH, namesto da danes svobodno hodijo po Beogradu in drugod.

S tem bi Srbija pokazala svojo voljo do resnične sprave, ne pa tiste, o kateri Vučić govori pro forma.

Kako bi se Nemčija po drugi svetovni vojni opomogla in postala moč, kot je danes, če ne bi bilo Nürnberških procesov in velikega Willyja Brandta. Med enim od svojih obiskov na Poljskem je pokleknil pred spomenikom poljskim žrtvam nacizma.

Opravičevanje v imenu svojega ljudstva za zločine je postalo običajno ravnanje na svetu. S tem je Nemčija priznala svojo krivdo in utrla pot, da postane resnično demokratična država.