Šibke zgodbe o totalitarnih ideologijah

Avtor: Sead OMERAGIĆ

Ali obstaja veja, na kateri Bošnjaki niso sedeli, da je ne bi odžagali? V teh dneh se preveč govori o totalitarnih ideologijah. Kakšen smisel ima tema glede Bošnjakov, največjih žrtev totalitarnih ideologij in velikodržavnih projektov njihovih sosedov? Ali se ta narod z izjemnim številom žrtev ni branil četniške in ustaške ideologije zločina? Zato je pozivanje Bošnjakov k soočenju z neko totalitarno ideologijo znotraj lastne skupine resnično shizofreno.

Kot da bi Bošnjake klali levičarji in ne četniki in ustaši?! SDA je in bo vedno ostala kombinacija druge roke islamske in komunistične dediščine. Priznati je treba, da je bilo med Bošnjaki najmanj članov Zveze komunistov BiH, večina jih je bila Srbov in Hrvatov. Vendar je v SDA preveč tistih, ki so si nekoč slekli majice Zveze komunistov BiH, danes pa lokalne levičarje obtožujejo, da so – totalitarni.

Nekdanji vodja SDA, Sulejman Tihic, je bil član Zveze komunistov BiH. Zgodba o totalitarnih ideologijah znotraj bošnjaškega korpusa nima smisla. Spominja na poškodovano blago, uvoženo iz sosednje Hrvaške. HDZ in SNSD sta polna (komunističnih) partijskih sekretarjev. Začenši z Draganom Čovićem, ki je bil član Komunistične partije, medtem ko je delal za 'Soko' Mostar. Vendar to ni nenavadno, glede na to, da je približno 97.000 članov Komunistične partije prešlo v HDZ.

Lustracija v balkanskih državah bi bila težka naloga, saj bi povzročila polno politično nevihto. V vsakem narodu je veliko spreobrnjencev. Morda bi bilo v politiki namesto lustracije treba uvesti zakon, ki bi vsakega politika zavezoval, da navede vse politične stranke, s katerimi je pridobil oblast in visoke položaje.

Če upoštevamo človeško dimenzijo, postane jasno, da ne narodi ne stranke ne pridigajo o poštenosti in integriteti. Ker korupcija ni skrb naroda, imamo vsi ogromno svojih 'lastnih'. Skrb za lastno integriteto in etiko nima nič opraviti s totalitarnimi ideologijami. Velika večina Bošnjakov ne želi biti članov SDA, čeprav to prinaša privilegije, službe in odprta vrata do lepega življenja. Povsem podobno kot pri drugih narodnih in drugih političnih strankah.

SDA bi morala sešteti premoženje tistih, ki jih imenujejo na visoke položaje, na začetku in na koncu mandata. Nikoli nismo videli takšnega poročila, niti ga ne bomo.

Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo bošnjaških častnikov iz totalitarnih režimov, ki so dobro poznali svoje delo in vojaško znanost? V teh dneh je veliko govora o narodnih herojih... Pokojni Izet Nanić, Hajrudin Mešić, Enver Šehović, Adil Bešić, Nesib Malkić. Vsi so nekdanji častniki JLA. Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo pokojnega Rašida Žižića, Enverja Pamukčića, Miralema Jugo, nato pa Atifa Dudakovića, Ibrahim Derviševića in stotin drugih, ki so branili Bosno in Hercegovino ter prišli iz totalitarnega režima in zloglasne JLA?

Kaj storiti glede dejstva, da se je 'totalitarni režim' rodil na temeljih ZAVNOBIH-a, zadnje potrditve državnosti Bosne in Hercegovine? Kaj pa vse muslimanske brigade in vsi tisti, ki so se borili proti fašizmu v drugi svetovni vojni? Kakšna je dediščina naše lastne zgodovine? Vsakdo lahko vidi, kam nas lahko pripelje boj proti totalitarnim ideologijam. Ta zgodba prihaja od tistih, ki slavijo četnike in ustaše. Bošnjaki bi morali vedeti, da rehabilitacija četnikov in ustašev ne bo trajala dolgo, preden se bo vse skupaj podrlo skupaj s primitivnim vladanjem nekaterih bednih političnih umov.

Bistvo je, da vse to hrup in jezo namenjamo prikrivanju šibkega soočenja SDA z bosansko levico. Če smo uspeli braniti Bosno in Hercegovino, moramo braniti koncept Bosne in Hercegovine. Kdo je verodostojen in zaupanja vreden? Tisti, ki so ostali z levico, ali tisti, ki so pobegnili na stran 'branilcev naroda'? Komu lahko zaupamo, da nas ne bo izdal? In ali moramo vedno odžagati svoje korenine in vejo, na kateri sedimo?