Vučković: Dayton nam je prinesel mir, a dlje od tega se ni premaknilo

Te dni Bosna in Hercegovina ter mednarodna skupnost praznujeta jubilejnih dvajset let od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma, akta, ki je ustavil vojno in naj bi vsem nam prinesel toliko hvaljeno demokracijo in blaginjo. Dvadeset let je vsekakor relevantno obdobje za analizo stanja, napredka ali nazadovanja bosanskohercegovske družbe.

Dayton nam je prinesel mir, to je znano dejstvo, toda ali smo z njim dobili kaj drugega kot mir?

Najboljši parameter za obravnavo napredka je primer: „BiH dvajset let po Daytonu in SFR Jugoslavija dvajset let po koncu druge svetovne vojne“.

Najbolj krvav in brutalen konflikt v zgodovini je vsekakor druga svetovna vojna, ki ni obšla niti zahodnobalkanskega območja. Milijoni žrtev, velika uničenja, prekrajanje meja, ustvarjanje blokovskih delitev in čas, poln turbulenc, niso bili ovira, da se SFR Jugoslavija ne bi modro in pogumno borila.

Brez veliko odlašanja se je začel proces industrializacije in v zelo kratkem času je bilo ustvarjeno družbo iz učbenikov. Družba delavcev, kmetov, poštene inteligence, delovne mladine, ponosnih veteranov in upokojencev. Mediji so bili polni zapisov o delovnih zmagah udarnikov, odpiranjih novih obratov v velikih kombinatih, zgrajenih mostovih in cestah, naložbah v kmetijstvo, pa tudi o obiskih visokih tujih delegacij.

Če pogledamo vse navedeno, je očitno, da je šlo za družbo z vizijo, ki je bila v svetu zelo spoštovana. Enostavno povedano, vedelo se je, kdo kaj dela, kdo o čem govori in kdo se s čim ukvarja. Dvadeset let po drugi svetovni vojni je bila SFR Jugoslavija ena najrazvitejših evropskih in najmočnejša ekonomija socialističnega sveta. Kot bi rekel ljudski pregovor: „Vse se da, ko se hoče“.

Kje se nahajamo?

Veliko ljudi pravi: „Nismo sposobni pobeliti tistega, kar je zgradil Tito“. Dvadeset let po Daytonu se Bosna in Hercegovina zdi, da ne želi niti ne more. Politiki, velika večina s socialistično kariero, ležijo v senci in gledajo, kako se ljudje mučijo.

Nedvojno dejstvo je, da so vojna dogajanja uničila določen del infrastrukture in industrijskih obratov, vendar nam je ostalo dovolj, da bi lahko sledili poti stare slave. Po vojni so prišle milijarde dolarjev v obliki donacij, vendar velik del teh sredstev konča v sumljivih tokovih. Zlorabe donacij niso edini problem. Tisto, kar je ostalo od predvojnih socialističnih velikanov, podjetij, ki so v tujini zaslužila milijarde, je bilo z dvomljivimi privatizacijami uničeno. Na tisoče delavcev je ostalo brez zaposlitve, njihovi otroci pa brez upanja, da bodo nekoč dobili kakršno koli dostojno zaposlitev. Potem nas ne sme presenetiti dejstvo, da imamo v BiH na stotine milijonarjev.

Večina političnih opcij nima nobenega političnega programa razen nacionalističnega. Na žalost, spoštovani gospodje politiki, z nacionalizmom se ukvarjajo le tisti, ki niso sposobni dati upokojencem pojasnila, zakaj zamujajo pokojnine, mladim, zakaj nimajo zaposlitve, delavcem, zakaj ne dobijo plače več mesecev ali let. In tako v krogu, volitve prihajajo, obrabljena in reciklirana nacionalistična retorika pa ostaja najučinkovitejši ključ do zmage na volitvah. O medijih ne bom veliko govoril, saj se jih večina proda za „pest testenin“, zato politikom ni težko, da jih nadzorujejo.

Daytonski mirovni sporazum ni ovira Bosni in Hercegovini na njeni poti razvoja in blaginje. Njena največja ovira so politiki, saj razlagajo le tisto, kar jim je všeč in kar jim koristi. Tam, kjer piše, da se ohranjajo njihovi fotelji, se to predstavlja in hvali, nihče pa ne pove, da so vsem državljanom zagotovljene človekove pravice in da smo vsi enaki pred zakonom, ne glede na to, koliko smo ukradli. Nacionalistične retorike se moramo osvoboditi, to pa se bo zgodilo, ko bodo na oblast prišli ljudje, stari med 25 in 45 let.

Patriotizem mora obstajati, saj bo prinesel pozitivno konkurenco, katere rezultat bo splošno preporod. Boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji mora biti obsežen in sistemski, takšen boj pa bomo dobili le, ko se bo spremenila politična klima. Ta preobrat bodo prepoznali tudi tuji investitorji, ki bodo pripravljeni vlagati kapital v bosanskohercegovsko gospodarstvo.

Veliko dela, vestnosti in odgovornosti bomo potrebovali, da ustvarimo družbo, v kateri bodo prihodnje generacije živele bolje kot mi zdaj. Družbo, ki nas bo naredila velike v očeh prihodnjih rodov, to pa lahko storimo le mi, mladi. Neizogibno je prepustiti skrb za usodo družbe mladim, saj so nas ti „izkušeni“ pripeljali v družbo dvajsetih najrevnejših držav sveta.

Piše: Mr Vladimir Vučković